Opus vključuje celotno Pahorjevo zapuščino; njen najbolj osupljiv sklop pa je verjetno pisemska korespondenca, v kateri je po skromni oceni več kot 5000 pisem. O projektu, ki poteka pod okriljem Inštituta za kulturno zgodovino pri ZRC-ju SAZU-ju, in še čem se je Staša Grahek pogovarjala z dr. Urško Perenič in ddr. Igorjem Grdino.

Vabljeni k branju intervjuja, ki mu lahko prisluhnete tudi v spodnjem posnetku!

Dr. Urška Perenič, ta projekt na Inštitutu za kulturno zgodovino ZRC-ja SAZU-ja vodite vi, financira ga Javna agencija za raziskovalno dejavnost, ampak tega projekta na nek način ni spodbudila samo raziskovalna strast, temveč tudi osebna zgodovina, ki vas je povezala s pisateljem. Kakšna je predzgodba tega projekta?
Perenič: Boris Pahor je zagotovo eden najzanimivejših slovenskih avtorjev in pričevalcev, ne samo zato, ker se je v njegovem življenju zgostilo celo stoletje, ampak tudi zato, ker je dejansko vse svoje življenje prelil v literaturo. Sčasoma se je izkazalo, da opus takega avtorja terja ne samo literarnozgodovinsko raziskavo, temveč da moramo k zadevi pristopiti s perspektivo širše zgodovinske vede in tako smo se povezali raziskovalci, ki lahko dobro, da ne rečem odlično, sodelujemo. Po drugi strani pa me na pisatelja vežejo tudi zadnja leta, pravzaprav slabi dve desetletji, ko sva si začela intenzivneje dopisovati oziroma bolj kot dopisovati, se pogovarjati po telefonu in srečevati. Leta 2010 sem imela to čast, da sem pri Slovenski matici izdala njegovo pisemsko korespondenco s slavistko Marijo Žagar; knjiga je bila, se mi zdi, kar odmevna. Takrat mi je tudi začel nekako še bolj zaupati, razen tega sva oba Primorca, kar naju je še bolj povezalo, ne nazadnje pa sem mu tudi obljubila. Zato je to pravzaprav tudi neka moralna obveza, on bi temu rekel moška obveza, in to obljubo je treba izpolniti na nek primeren način, ne samo znanstvenoraziskovalno, ampak tudi čisto človeško.

Ddr. Grdina, pri malokaterem pisatelju je verjetno ta osebna izkušnja tako zelo povezana z literaturo, kot je pri Borisu Pahorju. On tega nikoli ni tajil, na to je bil ponosen in o tem je vedno govoril, njegova literatura je neločljivo povezana s tem, kar je doživel v življenju.
Grdina: Gotovo, samo to ni tako redko. Recimo, popolnoma drugačen pristop zasledimo pri Lojzetu Kovačiču, kjer pa je osnova, razen pri kakšnem Prahu, pa še kakšni malenkosti, vendarle tudi avtobiografska. Na koncu koncev so tudi Draga Jančarja ob zadnjem njegovem romanu vprašali, ali ne gre za avtobiografijo, in odgovoril je: ne, to je roman. Še pri marsikom lahko zasledimo kaj podobnega. Denimo Jože Javoršek, ta antipod Borisa Pahorja, ima kar en lep del opusa avtobiografskega. V svetovni literaturi, ki ji naši avtorji seveda tudi pripadajo, je recimo tak primer Louis Ferdinand Céline, pa še marsikdo, ki mu je bila za osnovo avtobiografska izkušnja, izrekli pa so jo potem na različne načine. Smisel projekta Književna republika Borisa Pahorja je pokazati, kako se ta avtobiografski jaz kaže v različnih tipih besedil, od ogromnega števila pisem do recimo krajše proze, esejistike, ki je nekje med intimnostjo pisma in recimo širšemu občinstvu namenjenim besedilom, in seveda v njegovi romaneskni prozi, ki je krona njegovega opusa in po kateri je postal tudi najbolj znan. Navsezadnje, v francoščino so prevedena vsa njegova ključna dela in verjetno, tako kot marsikje, izdajajo potem še kakšne vsaj izseke iz korespondence. Recimo pred nedavnim so iz Krleževih dnevnikov izdali na Hrvaškem še nek dodatek, v Srbiji ravno zdaj izdajajo korespondenco Crnjanskega, tako da bi lepo po slovensko lahko rekli, da je projekt v tem smislu up-to-date.

Je pa res, da Boris Pahor, spominjam se osebne izkušnje z njim, samega sebe ni imel za nekoga, ki si kot pisatelj izmišljuje zgodbe, ampak za pričevalca, ki pripoveduje o sebi, o izkušnji, ne samo svoji, ampak izkušnji skupnosti, pa tudi širše.
Perenič: Da, on nenehoma razmišlja o lastni eksistenci in na to vedno veže tudi vprašanje skupnosti. Ravno zato ta projekt obravnava vprašanje konstrukcije avtobiografskega jaza nekega individualnega posameznika, njegove usode in hkrati tudi usode narodne skupnosti. Upam si reči, da se je Pahor v prvi vrsti absolutno imel za pričevalca. Na nekem mestu sem že povedala, da ko je vzporejal sebe in Rebulo, je zase dejal, da je pričevalec, za Rebulo pa, da je v prvi vrsti pisatelj. Zdi se mi, da to res veliko pove, in to je bilo njegovo življenjsko poslanstvo, predvsem ta angažiranost govoriti, pričevati, torej zagovarjati oziroma predstavljati resnico.

Grdina: Nekako je naravno, da se Rebulo in Pahorja obravnava kot nekakšna dioskura, čeprav sta res zelo različna. Na nek način je seveda tudi Alojz Rebula avtobiografski. Nekoč je dejal, da je vsaka njegova zapisana beseda pravzaprav upor proti Benitu Mussoliniju, ki mu je jemal slovensko besedo. Tako da na tem nekem širšem planu je tudi Rebula pričevalec. Če vzamemo v roke V Sibilinem vetru, bomo prepoznali tudi dogodke iz modernejše slovenske zgodovine, osebnosti in tako dalje, ampak vendar to z drugačnim pisateljskim pristopom. Rad bi pa poudaril tole malenkost, in sicer, da je Pahorjeva zapuščina verjetno tako ogromna zato, ker je nekoč doživel poskus izbrisa slovenskega Trsta. Njegov praspomin so ti plameni, ki požirajo slovenski Narodni dom. On je pravzaprav shranil vsak najmanjši papirček, v smislu, tukaj smo Slovenci. V zapuščini najdete številna besedila, ki jih je napisal, recimo posvetilo Milanu Kunderi, korespondenco z Levijem, odkrili smo celo že to čudo, in sicer pismo nobelovca Handkeja, ki je v slovenščini v svojih salzburških letih Pahorju pisal v Trst. Tu gre torej za nekaj, kar presega samo pisateljevanje, to, kar je kolegica rekla, pričevanje in seveda tukaj se tudi kaže Pahor kot zaznamovan s filozofskim tokom eksistencializma; torej gre za pričevanje o eksistenci, mi smo tu in takšni smo.

Dr. Perenič, vi govorite o Pahorjevi predpuščini in zapuščini. Nam lahko malo natančneje pojasnite, kakšna je razlika med tema pojmoma, kaj to sploh pomeni?
Perenič: Predpuščina je tisto, kar avtorji arhivom, konkretno Narodni in univerzitetni knjižnici oddajo še za časa svojega življenja. Pahor tu spet ni edini primer. Skratka, to pomeni, da gradivo nosi poteze avtorskega arhiva, po avtorjevi smrti pa seveda začne dobivati poteze zapuščine, seveda tudi s procesom arhivskega urejanja. To, s čimer imamo opraviti mi, je kljub pisateljevi smrti pravzaprav še vedno predpuščina, zato ker gre za neurejeno gradivo in eden od vzporednih ciljev projekta je prav ta, da se to gradivo uredi in se ga znanstveno obdela tako, da ne obleži na zaprašenih policah, da gredo spoznanja tudi kolikor hitro je mogoče v obtok. Potem bo seveda dobilo poteze zapuščine, ker bo posegla v to roka arhivarjev oziroma nas kot zgodovinskih in literarnovednih raziskovalcev. Tu moram res poudariti, da je bil Pahor, kar zadeva hrambo gradiva, neselektiven. Dejansko je shranjeval vse, verjetno tudi iz strahu, kot je bilo že poudarjeno, pred pozabo, ne samo izbrisom, ampak tudi pozabo. Pred več kot desetimi leti je recimo nagovoril nekdanjega ministra za kulturo Jožefa Školča, ki je vzpostavil stik z NUK-om, kjer je bil takratni vodja rokopisne zbirke mag. Marjan Rupert, in začeli so gradivo postopoma oddajati Narodni in univerzitetni knjižnici. Pahorju je veliko pomenilo to, da je zaupal ustanovi in očitno je v Narodni in univerzitetni knjižnici prepoznal tako inštitucijo, ki bi ji lahko gradivo predal. Vedeti pa moramo, da ni vsega dal NUK-u, večino že, nekaj pa je daroval tudi pokrajinskim knjižnicam, nekaj gradiva je bilo tudi v Kosovelovi hiši, skratka, dal je nekaj svojega gradiva tudi drugim ustanovam.

Grdina: Mislim, da je eden od pomembnih ciljev te raziskave najti nasprotno korespondenco. Tisto, ki je samo nekje druge in ki je Pahor ni napisal v duplikatu, čeprav večinoma je to počel. S pomočjo analize korespondence, ki je zdaj shranjena v NUK-u, je najti mogoča mesta, kjer bi se dalo še kaj najti. Bili smo že uspešni, recimo Pahor je v Celje pisal enemu srednješolskemu profesorju in vedno se je podpisal Boris Pahor, pisatelj, kar je zelo značilno, vendar pa se ni vedno tako podpisoval. Pomembno pa je še nekaj. Danes se nekako ustvarja vtis, kot da so nam tako Pahorja kot Plečnika odkrili Francozi; v Franciji sta uspela oba, Plečnik z razstavo, Pahor pa z res številnimi prevodi pri različnih francoskih založbah. Poudaril bi, da tu ne gre za samo neko nišno literaturo, taboriščno literaturo, čeprav je seveda res, da se je vse začelo z Nekropolo, ampak vendarle lahko rečemo, da je Pahor danes v Franciji pisatelj v nekem osrednjem toku. Glede Slovenije pa je zelo mučno, da je imel dvakrat prepoved vstopa v Jugoslavijo iz političnih razlogov. Sam je bil seveda na strani zmagovalcev v drugi svetovni vojni in neki drugi zmagovalci v tej isti vojni, s katerimi je sodeloval, so mu vstop prepovedali. Kar seveda zelo boli. Upoštevati pa moramo tudi ta kontekst, da so bili taboriščniki vendarle ena posebna kategorija žrtev vojne, da so bili odrinjeni. Če recimo vzamete en drug primer, recimo roman Vladimirja Kralja ni mogel iziti, ali pa pričevanja Angele Vode, ki so tudi sijajna, niso mogla biti natisnjena, saj je nekaj časa veljala samo herojska slika. Pahor je bil tu zelo neizprosen. Bil je proti totalitarizmom in vsakega od njih je razlikoval, nikoli jih ni metal v isti koš. Ko govori o Slovencih, omenja tudi stik s Slovenci v Argentini, pa ne samo s politično emigracijo, ampak tudi z drugimi ljudmi. Jasno tudi pove, da je ena stran s Kocbekom vendarle opravila neko samoočiščenje, priznala tisto, kar ni bilo v redu, medtem ko druga stran ni šla skozi katarzo in nič ne kaže, da bo šla. Vse to se najde v njegovih pričevanjih. Pahor je bil oster sodnik pravzaprav vsem in kar mu je dajalo notranjo moč, da je bil takšen sodnik, je bila njegova življenjska izkušnja. On je bil svoja izkušnja.

Omenili ste Edvarda Kocbeka. Del korespondence z Edvardom Kocbekom je izšel; torej, pisma Edvarda Kocbeka, ki jih je shranil Boris Pahor, so že izšla v knjigi z naslovom Peščena ura. Kako pa je z drugim delom te korespondence, ker za Borisa Pahorja je bil Edvard Kocbek res pomemben?
Perenič: To je pa v Kocbekovi zapuščini.

In je shranjeno?
Perenič: Da, je shranjeno, vendar se tega še nismo lotili podrobneje preprosto zato, ker še ni bilo časa. Bi pa morda še to omenila. V teh pismih začuda ne odmeva toliko ta zadeva s Kocbekom, no, ali pa sem morda prišla ravno do gradiva, ki se pač bolj posveča drugim vprašanjem. Ampak omenila bi rada eno afero, ki se močno čuti v korespondenci. To je afera Miklavčič - Blažič, ki pa je s tem ne nazadnje tudi povezana. Franc Miklavčič in Viktor Blažič sta takrat tudi razmišljala o pokolu s Koroške vrnjenih domobrancev in seveda tudi o svojem razočaranju nad obljubo o svobodi, kakor jo je obljubljala OF. Oba sta bila takrat tudi obsojena, pa potem pomiloščena. Pahor si je strašno prizadeval, da bi se ta krivica odpravila, in da bi se začel uresničevati ne samo nek socialdemokratski družbeni načrt, ampak tudi za to, da bi dobili neko demokratično pluralno družbo. Kolega je prej omenil zdomce in izseljence, torej Slovence po svetu. Vredno se mi zdi poudariti in dodati, da je Pahor imel svojo avdienco ne samo v Evropi, ampak tudi v ZDA, Avstraliji in Argentini. Zanimiva se mi zdijo pisma raznoraznih ljudi, med njimi nekega gospoda Franka, ki je navdušeno poročal, kako prebira Zaliv in ga je prebral v celoti že v zrakoplovu, potem izraža tudi navdušenje, da so Miklavčiča in Blažiča spustili. V roke mi je prišlo tudi pismo Franceta Papeža, ki je bil urednik revije Meddobje; to je revija, ki so jo izdajali in osnovali slovenski zdomci v Buenos Airesu. In mu je že takrat, v začetku 70. let, kar je zelo zgodaj, če primerjamo to s tem, kdaj je bil Pahor pripoznan v matici, izrekel priznanje za opravljeno delo, še posebej je omenjal brošuro Odisej ob jamboru. Treba je poudariti, da Pahor ni prišel k nam oziroma v Slovenijo prek Francije ali vsaj, da je ta trditev malo pretirana, ampak da so ga Slovenci v zamejstvu in na Slovenskem, pa tudi po vsej Evropi in po svetu prebirali in da so vedeli, kdo je Pahor. Zelo dobro so vedeli.

Res pa je bilo to zadnja desetletja, prej je bil pa nekako manj navzoč …
Grdina: Pravzaprav ne. Njegove izdaje so bile razprodane, ponatisov pa potem ni bilo. Prvič zato, ker je seveda prišel navzkriž z uradno matico takrat, ko je zagovarjal Strah in pogum. Moramo torej vendarle razlikovati med neko uradno recepcijo Slovenije in tisto bralsko, prvinsko, ki pa je bila navzoča. To dokazuje korespondenca z mnogimi ljudmi. Recimo ravno danes sem našel pismo znamenite in seveda tudi skoz in skoz zelo levo usmerjene pričevalke s partizanskim imenom Morena. Znamenita je zato, ker je edina od Slovencev imela govor z najbolj italijanske palače v Trstu, to je z magistrata. In prav ona Pahorju, to še takrat, ko so ga še obsojali, pravi tovariš. Za tovariša ga je imela partizanka iz skrajne levice, tiste, ki je leta 1948 v Trstu šla celo proti titoistom, ampak z levičarskih pozicij, to se pravi iz vidalijevske partije. Morenin mož je bil poslanec te opcije v občinskem svetu in prvi je govoril slovensko, pa se o tem danes pri nas tudi molči. Morena je torej imela Pahorja za tovariša v tem smislu osvobodilne fronte. Pahor je ob koncu izdajanja Zaliva pravzaprav tragično pisal, da ima dobre sodelavce iz katoliških vrst, demokratične, ampak z leve, tisto, kar pa bi mu bilo intimno najbližje, ker on je imel slovensko levico v Trstu, tistih pa da ni. Torej, da Slovencev, levičarjev, demokratov v svetu ni, take zapise lahko najdemo v njegovi korespondenci. Dejansko to ni popolnoma držalo, ampak vendarle si je Pahor zamišljal, da bi ljudi morala vleči pluralizem in demokracija. To sta tista ključna pojma, ki ju je uradni Sloveniji očital. In nedialoškost.

Perenič: V povezavi z nedialoškostjo in tudi ranljivostjo enopartijskih sistemov se mi zdi zelo zanimiva korespondenca z Dorčetom Sardočom, ki je bil član organizacije TIGR. S Pahorjem sta bila, lahko rečemo, tudi prijatelja. Pahor se prav huduje nad njim, češ kako je mogoče, da je zadovoljen, zapiše, s stanjem slovenske bitnosti, tako ne gre. In se znova vrača v preteklost in ponavlja, da je jutrišnji dan odvisen od preteklosti, torej to je nekaj, kar ga ves čas spremlja in obseda in temu posveča veliko pozornosti. V Pahorjevi korespondenci pride zelo na dan tudi to, da je veljal za strokovnjaka na področju narodno manjšinskih pravic. Kar precej pisem ljudi najdemo, zlasti tistih, ki so aktivno vključeni v Združenje za ogrožene evropske jezike in kulture. Združenje so ustanovili na Švedskem v začetku šestdesetih let, Pahor pa je bil potem v 70. letih podpredsednik tega društva. Če omenim mogoče samo še italijanskega novinarja in književnika Tava Burata, ki se je posvečal reševanju piemontskega vprašanja. Med njim in Pahorjem je tudi obstaja obsežna pisemska korespondenca. Mislim, da bo treba ob vprašanju, ali je bil Pahor poznan, prav tako poudariti njegovo vlogo, ko gre za vprašanje ogroženih jezikov in kultur.

Ne glede na to, da smo Slovenci Pahorja v različnih obdobjih sprejemali na različne načine, se mi zdi, da iz tega, kar je bil, seva neka popolna samozavest, da je tisto, kar hoče, prav; da se zavzema za tiste, ki se jim je zgodila krivica. Čeprav so ga zmerjali z nacionalistom, je denimo vztrajal pri svoji nacionalni zavesti Slovenca v Trstu. Bil je močna osebnost.
Perenič: Tisto, kar mene pri njem navdušuje, je to, da je vedno stal na istih stališčih, da je bil brezkompromisen. Kar je morda malce slabše za koga, je dejstvo, da je imel izjemen spomin. Vse si je zapomnil oziroma zapisal. Pisma so zanimiva tudi zato, ker si je na kakšno kuverto ali pa dopis sam kaj zabeležil in v tem se da videti, prepoznati Pahorja v določenem trenutku. Navdušuje in fascinira me skratka ta njegova premočrtnost. Vedno je bil kritičen do oblasti, vedno je zastopal svoje stališče, ta nepopustljivost, ta trma in hkrati ta spomin, neverjeten spomin. To se mi zdi fascinantno.

Pa se nadejate, da bo v tej ogromni količini gradiva kaj, kar je popolnoma neznano, pa je recimo vredno objave, vredno knjige. Je kakšen literarni rokopis, ki ga ni dal na svetlo?
Perenič: Za zdaj na kakšen tak rokopis nismo naleteli. Torej vmes so tipkopisi posameznih del, ampak Pahor je tako ali tako večino reči objavil, česar ni v umetniški prozi, to je v dnevnikih. Zagotovo pa je novo in sveže tudi to, o čemer govoriva danes, torej cela vrsta nekih imen, osebnosti, ki v širši javnosti niso poznane in jih tudi Pahor drugje ne omenja. Tu se nadejamo ogromno novih spoznanj.

Grdina: Mene je najbolj presenetila njegova korespondenca z Manlijem Cecovinijem, ki je bil poosebljenje italijanskega Trsta, bil je del Liste za Trst in tako dalje. Prvič, zgodnost te korespondence, kajti Manlio Cecovini je pozneje spremenil svoj pogled na Slovence in se zavzemal celo za to, da bi se kar učili slovensko, potem ko se je preselil v Padriče. Njuna korespondenca je presenetljiva iz današnje perspektive, iz perspektive naših sedanjih izkušenj, saj ljudje sploh nočejo komunicirati med sabo. No, v Trstu so to vedno počeli. Niso se strinjali med seboj, ampak to še ni bil noben razlog, da se ne bi pogovarjali in si dopisovali. Cecovini si je recimo dopisoval tudi z Rebulo in to korespondenco tudi objavil. Takšen dialog se je odvijal tudi na Slovenskem, to niso neke romaneskne zgodbe ali pa neke pravljice, to je bilo mogoče tu in zdaj.