S pridevniki, kot so npr. "dolgočasen" in "zgovorna" ali "neproduktiven" in "visoka", izražamo lastno mnenje o svetu okoli sebe, redko pa se zavemo, da na ta način tudi o sebi povemo več, kot si mislimo.

Odvisni od sodobnega t. i. sindroma po več, drugače, vse bolje in hitreje trenutno danost kar težko prepoznamo kot dovolj dobro ali zadovoljivo: travica pred hišo je lahko bolj zelena in mehkejša, kurjava v stanovanju bi lahko bila ugodnejša, otrokove ocene višje, naš zaslužek zajetnejši, uslužbenka na pošti pa prijaznejša. Tovrstna "nenasitnost" in hlastanje za boljšim se v jeziku najpogosteje izražata s stopnjevanjem pridevnikov. Stopnjujemo lahko skorajda vse, po navadi v pozitivno smer, npr. sladek, slajši in najslajši oz. presladek, lahko pa tudi v negativno smer, npr. sladek, manj sladek in najmanj sladek.

Jezikovno stopnjevanje ima svoje meje ‒ a ne v poetičnem jeziku
Pri nekaterih pridevnikih se utemeljeno sprašujemo, kaj stopnjevana oblika v primerjavi z nestopnjevano sploh spremeni, recimo kakšen je "bolj črn" od črnega, ali "bolj bel" in "bolj pravokoten" ali "najbolj mrtev" v primerjavi z belim, pravokotnim in že mrtvim? Tovrstnih besednih zvez ali okrasnih pridevkov je v literarnem metaforičnem jeziku veliko, denimo "bolj črna noč" ali "bolj mrtva duša", in kot retorično sredstvo bolj kot stopnjevalno učinkujejo dramatično in estetsko.

Samostalnik je pridevnikov starejši brat
Pridevnik je besedna vrsta, pravzaprav podkategorija pridevniške besede, ki jo "pri-denemo" k drugi besedi, po navadi samostalniku ‒ v neumetnostnih besedilih vselej predenj, recimo "Prijal bi mi topel čaj" in ne v zamenjanem vrstnem redu, kot je "čaj topel". Pridevnik o samostalniku pove še kaj več, npr. kakšen oz. kateri je ali kolikšen in čigav je, npr. "dober čaj" in "zdrav čaj" ali "Metin čaj" in "metin čaj" itd. Besede, ki povejo lastnost, vrsto ali svojino, se s samostalnikom ujemajo v spolu, sklonu in številu, "čaj" in "topel" sta obe besedi v moškem spolu in v imenovalniku ednine.

Kakšen, kateri, čigav …
Ločujemo med tremi vrstami pridevnikov, in sicer med lastnostnim oz. kakovostnim, po katerem se vprašamo z vprašalnico kakšen, npr. "lep dan"; vrstnim, po katerem se vprašamo z vprašalnico kateri, npr. "pomladni" ali "materinski dan", in svojilnim pridevnikom, po katerem se vprašamo z vprašalnico čigav, denimo "mamin" ali "Metkin" ali "moj dan".

Točno določna nedoločnost
Zasebna pisma so pogosto naslovljena na točno določenega posameznika in tudi nagovor je v določni pridevniški obliki, torej s končnim pridevniškim i-jem. V tovrstnih primerih je določena oseba več kot očitna, npr. "Dragi Andraž!" ali "Spoštovani g. profesor!" in ne "Drag Andraž!" ali "Spoštovan g. profesor!". Neki človek nam je sicer lahko "drag" in imamo do njega pozitiven čustveni odnos, ampak ko z imenom nagovarjamo konkretno in edinstveno osebo, je ta določena in zato "Dragi!" ter "Spoštovani!"

Lastnostni pridevniki so lahko nedoločni in določni, saj lahko prehajajo iz prvega v drugega, npr. "lep čevelj" v "lepi čevelj" ‒ na ta način lastnostni pridevniki lahko postanejo vrstni. Vrstni pridevniki so vedno določni, denimo "pohodniški čevelj", svojilni pa so venomer nedoločni, npr. "mamin čevelj".

Ena sama črka, pa takšen halo!
Pri rabi določnih in nedoločnih pridevniških oblik je pogosto prisotna očitna negotovost. S končnim i-jem izraženo določno obliko imajo samo pridevniki moškega spola v imenovalniku in tožilniku, kar sicer ne pomeni, da samostalniki ženskega spola ne morejo biti določni, le oblika za oboje je pri ženskem in srednjem spolu enaka, npr. določno "prijazni sosed" proti nedoločno neki "prijazen sosed", ampak "prijazna soseda" proti neka "prijazna soseda".

V narečjih se kategorija določnosti rabi vsepovprek in zelo pogosto, po drugi strani pa se ji iz različnih razlogov v širokem loku ogiblje. Tudi v knjižnem pogovornem jeziku je mogoče zaslediti, da določne oblike sploh ne uporabljamo.

Določna oblika se uporablja za že znano ali splošno znano lastnost, npr. za lastno ime, kot je "Pipin Mali" in "Aleksander Véliki" ali "Mali princ", ali kot del zemljepisnega lastnega imena, npr. "Vélike Lašče". Določno obliko imajo posebne vrste predmetnosti, denimo "vélika začetnica" ali "mali možgani" in "črni kruh", ter posamostaljeni pridevniki, kot so "dežurni", "popravni" ali "nadrejeni".

Določno obliko lastnostnega pridevnika rabimo tudi pred kazalnimi zaimki, recimo "ta hudi pes" ali "tisti dobri keks", in pred zaimkom ves, denimo "ves naporni delovni dan".

"Katero banano hočeš? Véliko ali malo?" − in ne "velíko ali majhno"
Pogosto se ob prehodu v določno obliko pojavi tudi sprememba mesta ali kakovosti naglasa. Nekateri pridevniki, kot je denimo majhen, v določni obliki celo spremenijo obliko, tj. v mali. Določna oblika, ki odgovarja na vprašalnico kateri, torej zahteva odgovor véliki ali mali, in ne vêlik ali majhen.

Stopnjevanje pridevnikov
Lastnostne pridevnike najpogosteje stopnjujemo tristopenjsko, torej v treh stopnjah, tj. osnovnik, primernik in presežnik. Poznamo dva načina tristopenjskega stopnjevanja, prvi je s priponami oz. z obrazili, npr. moder, modrejši in najmodrejši (človek), drugi način pa je opisni oz. s prislovoma bolj in najbolj, npr. moder, bolj moder, najbolj moder (avto).

Primernik se pri priponskem stopnjevanju torej tvori z obrazili -ši, -ji ali -ejši, npr. "lepši", "večji" in "hitrejši", presežnik pa še z naj pred primernikom, tj. "najlepši", "največji" in "najhitrejši".

Kako vedeti, katero vrsto stopnjevanja rabiti?
Če je le mogoče, lastnostne pridevnike stopnjujemo z obrazili oz. s priponami, s prislovi pa samo, kadar ne gre drugače. Pod slednje spadajo pridevniki, ki pomenijo barve (rdeč, bolj rdeč, najbolj rdeč), pridevniki z deležniškim izvorom (poznan, mrzel, slan, leden, vroč, odkrit, kuhan) in številni drugi pridevniki z obrazili -en, -ən, -av, -ast, -at (npr. drobčken, zvedav, muhast).

V praksi ljudje težimo zgolj k opisnemu stopnjevanju z bolj in najbolj, kot da se nam zdi bolj naravno reči npr. "bolj lep" in "najbolj lep" kot "lepši" in "najlepši".

Visoka stopnja lastnosti
Poleg tristopenjskega poznamo tudi dvostopenjsko ali t. i. elativno stopnjevanje, ki ima osnovnik kot prvo stopnjo, npr. čudovit, in drugo stopnjo elativ, npr. prečudovit. Elativno stopnjevanje je privzdignjeno stopnjevanje z osnovno predpono pre-, npr. lep ‒ prelep ali drag ‒ predrag, lahko pa tudi z drugim prislovom, kot je zelo ali nadvse, npr. priden ‒ nadvse ali zelo priden. Tudi v pogovornem jeziku imamo elativne oblike, npr. "ful dobro", "pune težko" ali "ekstra slan".

No, pa gremo lepo po vrsti …
V levem prilastku, tj. delu nekega stavčnega člena levo od samostalnika, je vrstni red pridevnikov določen in vejice med njimi ne postavljamo, razen če imajo pridevniki enakovreden pomen. V prilastku najprej navedemo kakovostni pridevnik, npr. "lepa", nato svojilni, npr. "babičina", in nato vrstni pridevnik, npr. "družinska". Slednji so v najtesnejši odvisnosti od samostalnika in so mu zato najbliže.

Zakomplicirani jezik kot odraz zakompliciranega življenja?
Zdi se, da smo še eno jezikovno temo privedli na rob sprejemljivega in jo popolnoma zakomplicirali. Ampak konec koncev, tudi ko gremo samo po jogurt v trgovino, najdemo na polici vse živo: poleg naravnega tudi biojogurt, čvrstega in tekočega, pa grškega, z ekstra manj maščobe, lahkega in polnomastnega, z dodanim kalcijem, z omega maščobnimi kislinami, pa tistega bolj zdravega, kravjega, kozjega in ovčjega, tisoč in enega okusa ‒ od borovničevega naprej.