Razbijanje veznikov
V besedilih pogosto naletimo na dva veznika, ki stojita drug ob drugem. Takšnim veznikom bi lahko rekli tandemi; pri njih pogosto ne vemo, ali vejica stoji med veznikoma ali pred njima.

Osnovno pravilo narekuje, da če se srečata dva veznika, vejico pišemo samo pred prvim. Lahko bi rekli tudi, da vejico, če prideta skupaj dva veznika, pišemo samo pred prvim. Obe povedi sporočata isto, le da se pri drugi izognemo kopičenju teh kratkih besed, kar je slogovno bolje. Pravilo velja ne glede na to, ali gre za dva podredna ali priredni in podredni veznik. Povem vam, da če boste upoštevali pravila, bo vejica zmeraj pravilno stala ali Povem vam, da bo vejica, če boste upoštevali pravila, zmeraj pravilno stala. − Vedno razmislite, kako se boste izrazili, ker da bi lahko bila vsega kriva vejica, ni mogoče.

Ko se družita priredni (pogosto in, redko pa, ter) in podredni veznik (ker, ko, da, čeprav), vejico postavimo, če se pojavi vmesni odvisnik: Prišel bom, in ko boš imela čas, se bova pogovorila. − Vejico bomo postavili na pravo mesto, oziroma če bo treba, bomo poved najprej pomensko analizirali. Tukaj gre za vmesni odvisnik, ko pa se dva odvisnika navezujeta na isti glavni stavek, vejice ne pišemo: Vejica je rekla, da brez nje ne gre in (da) se z nami trudi.

Govorimo o "večbesednih (enodelnih) veznikih" oz. "vezniških zvezah", saj se vezniki pišejo "v enem kosu", ne pa ločeno (Ali greš na kosilo ali pa ostaneš doma).

Vrivek
Kadar gre za vrivek, vejica stoji na obeh straneh le-tega. O vrivkih govorimo, ko lahko vrinjeni del odstranimo iz povedi, ta pa kljub temu ostane smiselna. Vrivek je lahko: odvisnik, polstavek, pristavek, pastavek, izpostavek. Vejica je tečna kot vedno hodila po svoje. → Vejica je, tečna kot vedno, hodila po svoje. Če vrivek izpustimo (Vejica je hodila po svoje), je poved smiselna, zato je vejica na obeh straneh vrivka.

Po dolgem veznikov polnem besedilu se je vejica kar množila. → Po dolgem, veznikov polnem besedilu, se je vejica kar množila. Če navidezni vrivek (veznikov polnem besedilu) izpustimo, poved ni več smiselna: Po dolgem se je vejica kar množila. Torej ne gre za vrivek in za besedo besedilu vejica ne sme stati!

Njen mož še posebej pa sinova so si želeli potovati. → Njen mož, še posebej pa sinova, so si želeli potovati. Če bi navidezni vrivek izpustili, bi poved izgubila smisel (Njen mož so si želeli potovati), torej tudi tukaj ne gre za vrivek. Gre za vezalno priredno zvezo, pri kateri lahko namesto pa vstavimo in (Njen mož in sinova so si želeli potovati). Za vrivek bi šlo, če bi isto predmetnost poimenovali z drugimi besedami: Njena družina, še posebej njena mama, si je želela potovati.

Vejica in na primer
Ko z zvezo na primer ponazarjamo nekaj, kar smo že prej omenili, vejico pišemo: Ločila se med seboj velikokrat sprejo, na primer vejica in pomišljaj. − Podobno se je dogajalo tudi drugod po ZDA, na primer v Teksasu. − Veter je polomil vse veje, na primer v bližini mostu. Če pa na primer uporabimo v poudarjalni vlogi ali v vlogi t. i. mašila, vejica ni potrebna: Če bi nas na primer vejica kdaj tudi sama opozorila nase in splezala h kakšni besedi, bi bili veseli. Tako pa se skriva na primer v pravopisu in niti ne vpraša po našem počutju.

Naštevalni ali, niti, ne
Pri stopnjevalnih in ločnih zvezah vejice ne pišemo, kadar sta omenjena le dva elementa: Ni poklical niti včeraj niti danes. Če pa naštejemo več elementov, vejice lahko postavimo, niso pa nujne: Ni poklical niti prejšnji teden(,) niti včeraj(,) niti danes. – Ne ve, ali naj postavi vejico(,) ali piko(,) ali klicaj.

Ko ostane samo pol stavka
Polstavek je del povedi, njegovo jedro pa je ali pridevnik ali deležje ali deležnik ali samostalnik ali neosebna glagolska oblika. Razširimo ga lahko v odvisnik: Zlagajoč povedi, mu je pripovedovala, kje vejica najraje stoji. → Medtem ko je zlagala povedi, mu je pripovedovala, kje vejica najraje stoji. Odpravila se je poiskat pravila. → Odpravila se je, da poišče pravila. Pregledala je besedilo, polno vejic. → Pregledala je besedilo, ki je bilo polno vejic.

Polstavek z deležjem od glavnega stavka ločujemo z vejico ne glede na to, ali stoji pred glavnim stavkom ali za njim: Mrmraje pravila, je odšla domov. Namenilniških polstavkov ne ločujemo z vejico od glagola premikanja: Šel je na občino poiskat župana. Nedoločniške polstavke lahko ločimo z vejico ali ne: Biti dober župan(,) je moja želja. Pred pridevniškim polstavkom pišemo vejico, če stoji na desni strani odnosnice (besede, na katero se nanaša): Kupila je obleko, polno našitkov. Sicer ne: Kupila je našitkov polno obleko.

Za konec še enkrat o deležijskem polstavku
V slovnici in pravopisu je veliko primerov, ki jih nikakor ne moremo zliti z vsakdanom, če se spomnimo samo odzivov v razredu, ko je profesor slovenščine navajal primere deležij in deležnikov, začenši z najbolj nenavadnimi, prišedši naravnost iz knjige. Namen pravil je, da jezik delajo jasen, nedvoumen in natančen. A razumevanje zapletenih primerov omogoči drug pogled na jezik in olajša vsakdanje vihtenje peresa in jezika. Na koncu so jezikovna pravila tudi le škatla z orodjem, za katero je treba natanko vedeti, katero orodje uporabiti pri kateri težavi.