Janko Moder je naslov Hemingwayevega dela To Have and Have not (1965) prevedel kot Imeti ali ne. V tem izvirniku precej zvestem prevodu je isti prevajalec v primerjavi s pozneje spremenjenim naslovom, ki je izšel ob 30-letnici smrti velikega pisatelja, ohranil neosebno glagolsko obliko ("imeti"). V drugem delu naslova nedoločniške oblike sicer ne podvaja, ampak jo izpusti in uporabi besedico "ne". Ta je slovnično gledano nikalni členek, s katerim v slovenskem jeziku izražamo univerzalno jezikovno lastnost nestrinjanja oz. zanikanja. Najpreprostejša oblika je sedanjiška, npr. "ne vem", in oblika za prihodnjik, npr. "ne bo deževalo" — ta je zgovoren primer za učenje zapisovanja besed skupaj in narazen (ne bo — nebo). Besedica "ne" s pomožnim glagolom "biti" med drugim tvori del nikalne oblike pomožnega glagola za preteklik, npr. ne + je (3. os. ed.) = ni (napisal). Lahko pa se preprosto spoji s polnopomenskim glagolom v tvorbe, kot so recimo nimam, nisem, nočem itd. (ne + imaš = nimaš, ne + si = nisi, ne + hočeš = nočeš), kjer prihaja tudi do glasoslovnih sprememb (npr. e → i).

Omenjeno delo je s slovensko osamosvojitvijo torej izšlo ponovno, in sicer s spremenjenim naslovom Imaš in nimaš, tj. svobodnejšim prevodnim premikom, saj prevajalec tokrat uporabi osebno glagolsko obliko ("imaš", "nimaš"). Oblika s "ti" morda neposredneje in bolj osebno nagovarja bralca k premisleku o odnosu do "imetja" — četudi avtor romana tega ni "hotel" povedati. (Zaradi navedene formulacije mnoge učiteljice slovenskega jezika nad svojimi varovanci pri interpretaciji umetniških del vijejo roke.)

Hemingwayeva literatura je literatura popolnega nesprejemanja negacije, saj je, kot poročevalec, pisal zgolj resnične in nesporne stvari. V vsakdanjem življenju pa (pre)pogosto ne (z)moremo biti tako pozitivistično usmerjeni k spoznanju (a smo ob tem vendarle lahko pozitivni!). Z "imeti" ali "ne imeti" namreč v danem trenutku neobjektivno čustvujemo, a je to občutenje velikokrat odvisno od objektivnih okoliščin: vidimo, česa vsega nimamo, a ne opazimo, kaj vse imamo.

Lahko imamo družino, upanje, obe roki ali svojo barko, lahko dobimo Nobelovo nagrado — ali je ne; lahko nimamo denarja, sreče, zdravja ali obeh rok oz. nobene roke, lahko tudi ne dobimo Nobelove nagrade — ali pa jo. Lahko ustrezno zanikamo predmet z rodilnikom ali pa predmet-a ne zanikamo pravilno in uporabimo raje tožilnik.

Pravilo pravi, da je treba predmet za zanikanim prehodnim glagolom postaviti v rodilnik. Pri tem je dobro posebej poudariti, da se to zgodi pri nepredložnem predmetu, na katerega lahko prehaja dejanje glagola, npr. "Rad imam bazen", medtem ko se pri predmetu s predlogom, ki je pravzaprav prislovno določilo, tožilnik tudi pri zanikanju ohranja, npr. "Ne hodim rad na bazen" in ne "na bazena". To pomeni, da pravilo zamenjave predmeta iz tožilnika v rodilnik ne velja kar vsepovprek, ampak samo v omejenih skladenjskih strukturah. V nasprotnem primeru se lahko zgodi tudi "Ne grem v Novega mesta".

Uporaba rodilnika zanikanja v slovenskem jeziku je, še posebej v sodobni govorjeni in narečni slovenščini, namreč vse redkejša. Gre za baltoslovanski skladenjski pojav, danes obvezen le v slovenščini, poljščini in litovščini, ki se je v drugih slovanskih jezikih ali izgubil, npr. v makedonščini, ali je delno ohranjen, npr. v ruščini, ali pa ima prizvok arhaičnosti, denimo v latvijščini.

Slovenska slovnica opuščanje rodilnika zanikanja, za koga precej presenetljivo, kar nekako normira, čemur se je kasneje precej nasprotovalo, saj se obravnava kot neobvezen, denimo pri dvodelnih veznikih: "Ni napisal le romanov (romane), ampak tudi novele." Nesporno pa je tožilnik neustrezen v naslednjih primerih: "Ne pozabi pozdraviti ženo." – "Ne dajaj to na mizo, ker bo ostal odtis."

Včasih slišimo, da je oblika z rodilnikom elegantnejša in celo plemenitejša, a naj bo raje razumljena predvsem kot posebna, a vendarle ustrezna. To velja tudi za slovenski paradoks večkratnega zanikanja tipa "Nihče nima nič s tem." ali "Nihče me nikoli ne nasmeji." Kopičenje zanikanj v primerih, ko ničesar ni ali nimamo nič povedati, je tudi psihološko, ne samo slovnično, precej zanimiv pojav … Morda pa ob vsem tem ugotovimo samo, da ne potrebujemo ničesar več in imamo vse.