Govorci slovenskega jezika smo med drugim deležni raznovrstnih mnenj o ekonomični porabi takšne in drugačne energije. Z aplikacijami potovalnega računalnika npr. ugotovimo, da bi lahko bili v t. i. ekovožnji avtomobila še varčnejši; z reklamno pošto, ki z jesenjo v nabiralnike pogosto roma skupaj s položnico za energijo, se ponujajo ugodnejši paketi; ne nazadnje našo tovrstno ozaveščenost nagovarjajo tudi prvonovembrski članki o porabi nagrobnih sveč.

Kako gospodarno Slovenci ravnamo s svečami, vidimo že iz samega geselskega članka Slovarja slovenskega knjižnega jezika, kjer je iztočnica sveča najprej opredeljena kot svetilo iz voska ali podobne snovi; nato kot ledena sveča, ki lahko potencialnemu oškodovancu ob padcu s strehe predstavlja zadosten razlog za odškodnino; poznamo pa tudi tiste, ki se jih da obrisati kar z rokavom. Pri urah telovadbe v osnovni šoli so nas učili narediti ravno svečo kar na lopaticah; v botaničnem vrtu skušamo razlikovati cvetove papeževe sveče od cvetov zlatice; in nihče si ne želi komu kdaj držati sveče. Tudi v avtomobilu in kosilnici imamo svečke, ne nazadnje pa poznamo tudi svečke za odvajanje ali nižanje vročine.

Teorija o izvoru slovenskih besed namreč pravi, da v slovenskem jeziku s pojavom novih stvari ne širimo besedišča s popolnimi avtohtonimi novotvorbami, ampak uporabimo eno od treh možnosti: 1. po enem od besedotvornih vzorcev tvorimo novo iz že obstoječih besed (npr. bankomat); 2. stari besedi pridamo nov pomen (npr. čarovnik — računalniška aplikacija); 3. poimenovanje prevzamemo oz. si izposodimo iz tujega jezika ter besedo nato bolj ali manj prilagodimo, na neki način kar posvojimo (npr. subvencija). Ti načini poimenovanja odražajo lastnost jezika, ki ji pravimo gospodarnost jezika oz. ekonomična raba besedišča.

Nove stvari se torej pogosto poimenujejo z že obstoječimi besedami, kar imenujemo polisemija oz. večpomenskost in homonimija oz. enakozvočje. Polisemija je pojav, ko določeno že obstoječo besedo (npr. sveča) zaradi povezanosti oz. podobnosti z neko drugo predmetnostjo uporabimo za poimenovanje dveh (ali več) različnih drugih predmetnosti, ki pa imajo vse sorodni pomen. Beseda jezik tako lahko pomeni mišični organ v ustih, sredstvo sporazumevanja ali del čevlja, ki pokriva nart. Večpomenke imajo torej en osnovni pomen (svetilo iz voska; mišični organ) in več drugih dodatnih pomenov (smrkelj; del čevlja). Tudi goba je lahko gliva s klobukom in betom (osnovni pomen) ali predmet, ki vpija vodo (1. dodatni pomen); človek, ki pije veliko alkohola (2. dodatni pomen); medtem ko je atomska goba velik oblak dima, ki nastane po eksploziji atomske bombe (3. pomen). V Slovarju novejšega besedja tako lahko najdemo tudi besedo »trojka«, ki je polisem s šestimi pomeni.

Homonimija pa je jezikovni pojav, pri katerem si dve (ali več) enaki besedi delita isto ime, a v izvoru nista povezani. V stavku »Gôri na gôri gorí« so tri enako zapisane besede, ki se enako črkujejo (tri homonimne enakopisnice), dve pa se tudi enako izgovorita (dve homonimni enakoglasnici).

Podobno je z enakopisnicami vile, pri čemer imamo včasih težavo razumeti, ali je govor o bajeslovnih bitjih, ali morda ne želimo z njimi premetati gnoja, ali pa iščemo posebno vrsto razkošne hiše. Polisemija se pogosto pojavlja v različnih strokah, npr. mostiček tudi v zobozdravstvu in elektrotehniki, ne samo gradbeništvu, pri čemer protetični nadomestek ali del faznega pretvornika zaradi podobnosti poimenujemo z besedo iz gradbene stroke.

Kot vidimo iz številnih primerov večpomenskosti in enakozvočnosti, imamo Slovenci ta pojava kar radi in ju pogosto uporabljamo, saj se zdita romantična in poetična. Z njima si pri izražanju damo duška in v tem ustvarjalnem prenašanju besed smo za koga sicer potrošni in razsipni, po drugi strani pa hkrati ekonomični in gospodarnejši.