"sitcom" humoristični seriji Sam svoj mojster (Home Improvement) ima Tim Taylor svojo oddajo Tool Time. V parodiji na tovrstne oddaje "naredi sam" bolj ali manj uspešno, a duhovito, uporablja svoje orodje, pri tem pa mu pomaga njegova t. i. tool time girl, ki jo igra Pamela Anderson.

Osebne svojilne zaimke uporabljamo namesto imena oz. za ime, saj posredno poimenujejo svojino oz. lastnino govorečega (npr. naš ljubi dom), ogovorjenega (npr. tvoja prirojena nepazljivost) ali neudeleženca pogovora (npr. njuna zakonska postelja). V naslovu komedije pa je uporabljen povratni svojilni zaimek svoj (mojster). Ta pogosto ustrezno nadomesti običajni zaimek njegov – a prav tukaj se v rabi pojavlja tudi največ napak.

Slovenski jezik ima torej posebnost, in sicer povratni svojilni zaimek svój svôja -e. Ta izraža svojino osebka v stavku in se nanj tudi nanaša, npr. "Igralec je dobil svojo vlogo v neki seriji."Igralec je osebek in vloga je predmet, ta pa pripada prav njemu, torej igralcu v osebku – gre za njegovo vlogo oz. on ima svojo. Osebek lahko tudi izpustimo in ga izrazimo le z osebno glagolsko obliko, a povratni zaimek obdržimo: "Dobil je svojo vlogo." Velikokrat pa, misleč, da gre za isti pomen, rečemo: "Igralec je dobil njegovo vlogo." V tem primeru pa z običajnim zaimkom (njegovo) izrazimo, da je igralec dobil vlogo nekoga drugega, npr. starejšega ali že upokojenega igralca, torej vloga ne pripada osebku v stavku, ampak nekomu drugemu, v stavku neimenovanemu. Po navadi tako ali tako želimo izraziti prvi pomen, z uporabo neustreznega zaimka pa po nepotrebnem naredimo zmedo, saj vpletemo še tretjo, umišljeno osebo. Če bi se želeli izraziti natančneje in se tako ogniti posrednim izrazom in zaimkom, bi denimo Tim Allen dobil vlogo Tima Taylorja v seriji Sam svoj mojster. Pri tvorbi slogovno ustreznih besedil pa stavke oz. povedi povezujemo tako, da se z določeno besedo navezujemo na drugo, pri čemer besed ne ponavljamo. V ta namen uporabljamo zaimke, s katerimi pozaimljamo, torej dano besedo nadomestimo z zaimkom (Tim → on; Timov → njegova, svoji itd.).

Z neustrezno rabo tovrstnih zaimkov lahko torej nehote in celo precej grobo posežemo v razumevanje stvarnosti. Če npr. primerjamo stavek "Sporočilo je poslal svoji ženi" s stavkom "Sporočilo je poslal njegovi ženi", je v prvem primeru npr. Tim poslal sporočilo svoji zakonski ženi Jill, v drugem pa pravzaprav ustvarimo t. i. ljubezenski trikotnik, saj je z uporabo zaimka "njegov" v tem primeru govor o ženi nekoga drugega, in ne o Timovi ženi.

Toporišičeva slovnica pri tem dopušča tudi, da se običajni svojilni zaimek rabi namesto povratnega v primerih množine, kadar gre za splošno posest (npr. Prenavljamo naš dom.) in ne želimo poudariti lastništva samo osebka v stavku, ampak gre za t. i. kolektivno svojino. Kadar nagovarjamo več ljudi, npr. v oglaševanju, je torej ustrezno uporabiti običajni svojilni zaimek: "Poskrbimo za varnost naših otrok v prometu!", a ne pri: "Gospod, tudi sami morate poskrbeti za varnost svojega otroka na cesti."

Eden tistih jezikoslovcev, ki so na ustrezno rabo omenjenega povratnega zaimka strogo opozarjali, je tudi Janez Gradišnik, ki je opisane neustreznosti, številne najdene v uradnih dokumentih, poimenoval kar primitivne napake. Vrhovno sodišče, kot pravi, namreč stvari težko postavi na svoje mesto, saj jih v resnici postavi na njihovo mesto, in šele nato so potem stvari na svojem mestu. Redna profesorica Erika Kržišnik, ki je doktorirala iz teme slovenskih glagolskih frazemov, navedene povratne zaimke zagovarja kot ustaljene, tako kot tudi Jože Toporišič v Slovenski slovnici, saj so del stalne in zato nespremenljive besedne zveze, kjer moramo povratni zaimek svoj razumeti v prenesenem pomenu, tj. kot pravo, določeno oz. primerno (mesto). Vendarle pa se povratnemu zaimku svoj v rabi kar nekako izogibamo oz. ga nevede prepogosto neustrezno zamenjujemo z običajnim zaimkom, kot je npr. "Jaz imam moje, ti tvoje in on njegovo orodje" namesto "Jaz imam svoje, ti svoje, on svoje".