‒ in to najrazličnejše: suhe, vodne, ročne, robotske itd.

Podobno je z mešalcem oz. mešalnikom, kjer raba sicer kaže tudi, da se z mešalcem pogosto poimenuje večje naprave, npr. mešalec za beton; medtem ko v domačih gospodinjstvih uporabljamo manjše, npr. palične mešalnike. SSKJ za vršilca, tj. osebo, ki opravlja neko dejanje, in vršilnik, tj. napravo, izpeljano iz glagola (npr. sušiti ali mešati) s pripono -ec (npr. sušilec, mešalec), navaja dva osnovna pomena: delavca, torej človeka, ki skrbi npr. za sušenje; drugi pa je dejansko sušilnik oz. mešalnik, tj. aparat za sušenje oz. mešanje.

Pripone, tj. besedotvorna obrazila (npr. -ec ali -ik), ki se postavijo za koren besede, v slovenskem besedotvorju pravzaprav ne ločujejo dosledno med napravo in človekom (mešalec je lahko stvar ali človek). Pri sesalcu pa je prvotni pomen pridržan za taksonomski razred živali, ki v mladosti sesajo materino mleko (in ne pomeni ljudi, ki sesajo prah); drugi označuje že omenjeni aparat ‒ a načeloma ne človeka, ki se ukvarja s sesanjem prahu. V skladu s SSKJ-jem sesalka pomeni zgolj stvar, tj. manjšo napravo za sesanje tekočin ali plinov, denimo pri zobozdravniku v obliki cevke, ki sesa nabrano slino v ustih (načeloma ne osebe ženskega spola, ki bi sesala); medtem ko je mešalka (tako kot mešalec), s katero se sicer izjemoma poimenuje tudi naprava, oseba ženskega (oz. moškega) spola, ki se poklicno ukvarja z mešanjem.

Slovenski jezik tvori besede z različnimi besedotvornimi postopki in eden izmed njih je izpeljava, za katero imamo vrsto različnih pripon. Za poimenovanje naprave, ki sesa prah, pravopis napotuje k besedi s pripono -ik, medtem ko pripona -ec ne pomeni (zgolj) osebe, ki bi to dejanje opravljala, kot to velja za druge podobne primere. Že lep čas prisotna težnja k -ik za neživo se kaže npr. tudi v izboru alternativnega domačega poimenovanja za televizijski sprejemnik, za katerega smo Slovenci v eni izmed Tofovih televizijskih oddaj iz osemdesetih izbrali gledalnik, a se ta ni uveljavil.

Poimenovanja oseb ženskega spola ali samic oz. feminative tvorimo npr. s priponami -a,
-inja, -ica ali -ka. V slovenščini nimamo poimenovanj za vse ženske poklice oz. dejavnosti, brez para so npr. kupec, osebek ali mislec. Po drugi strani pa se stranka ali vodja uporabljata za oba spola, šivilja in dojilja pa samo za ženskega, pri čemer je slednje poimenovanje pogojeno biološko. Predstavnice ženskega spola svoje poklice bodisi iz navade bodisi nepoznavanja pogosto izražajo v njihovih moških oblikah (npr. "Marija je zobni tehnik."), medtem ko se feministične zagovornice enakopravnosti borijo za svoje ženske ustreznice, kot so npr. piska, magistrica, tolmačinja (v rabi tudi tolmačka), dekanja (v rabi tudi dekanka in dekanica) ali ribička. Zanimiv je tudi poklicni par medicinska sestra in medicinski tehnik, čeprav že poznamo tudi medicinskega brata.

Slovnica ima za moški spol veliko število pripon, npr. -ec, -ek, -elj, -ik, -ač, precej več kot za ženski spol, saj se ženske oblike načeloma tvorijo iz moških oblik, tako da jim dodamo ustrezno žensko priponsko obrazilo (pek → pekovka), redkeje pa obrazilo zamenjamo (bralec → bralka).

Obstajajo tudi sopomenski pari, kot je npr. električar in elektrikar ali računalničar in računalnikar. Poklicno izobraževanje v skladu s Standardno klasifikacijo poklicev npr. izobražuje za poklic računalnikarja in elektrikarja, strokovnjaka za računalništvo oz. napeljevanje in popravljanje električnih napeljav in naprav, in ne računalničarja in električarja, kot se v rabi pogosto imenuje tudi samouke oz. ljubitelje ‒ ti so pogovorno kar "štromarji". V predstavitvenih besedilih šol, ki bodočim dijakom ponujajo omenjene programe, pa lahko pri tem zasledimo nedoslednosti, kot je "Pridobite poklic elektrikar/električarka"; podjetja pa prav tako iščejo "električarja/elektrikarja", pri čemer prihaja do mešanja oblik, saj obstaja tudi elektrikarka.

Po eni strani imamo torej dve poimenovanji moškega oz. ženskega spola za isto osebo oz. poklic, npr. košarkar in košarkaš ali zapisničarka in zapisnikarica ipd. Po drugi strani pa imamo eno poimenovanje ženskega spola tako za osebo kot za stvar, npr. drsalka, ki je lahko ali ženska, ki se drsa, ali športnica, ki drsa; in kovinska priprava za drsanje ‒ med človekom in stvarjo namreč ločimo le po izgovorjavi l-ja, saj je oseba [drsáu̯ka] in stvar [drsálka].