Nekateri tudi za slovenščino pravijo, da je jezik ljubezni, in sicer po zaslugi dvojine. Foto: BoBo
Nekateri tudi za slovenščino pravijo, da je jezik ljubezni, in sicer po zaslugi dvojine. Foto: BoBo
Tone Pavček
Med omenjenimi, ki so v slovenščini občutili posebno udobje spričo intime, ki jo omogoča izražanje "v dva", je bil tudi Tone Pavček. V svoji zbirki pesmi Majnice, fulaste pesmi je dvojini posvetil poseben razdelek. Zdi se, da ločnice med dvojino kot jezikovnim pojavom in pomenom medsebojnega razumevanja, zaupanja in naklonjenosti - ni ... dvojina preprosto je, kar izraža. Foto: BoBo

Slovenski jezik je eden redkih slovanskih jezikov, ki je poleg lužiške srbščine v jugovzhodnem delu Nemčije in kašubščine na severu Poljske v knjižnem jeziku normiral in obdržal slovnično kategorijo popolne dvojine, medtem ko so jo tudi zelo bližnji južnoslovanski jeziki delno ali popolnoma izgubili. Uporabniki slovenskega jezika, ki se z narečjeslovjem posebej ne ukvarjajo, pravzaprav ne vedo, da je ta zelo nestabilna slovnična kategorija pri nas zelo dobro ohranjena starinska značilnost, ki jo je večina indoevropskih jezikov nadomestila z množino. Dvojino danes sicer poznajo tudi drugi jeziki po svetu, npr. keltska bretonščina na severozahodu Francije ali sodobna arabščina in hebrejščina. Ta dvojino npr. uporablja le pri parnih delih telesa in drugih stalnih dvojnicah predmetov, v slovenščini pa smo tukaj priča izgubi dvojine oz. t. i. pluralizaciji, saj danes celo slovnica zapoveduje množino. Velikokrat namreč slišimo nepravilno dvojinsko obliko »dvignimo roki« ali »poravnajmo lopatici«(nam. pravilne množinske oblike: »roke« in »lopatice«). Dvojina je v teh primerih ustrezna samo v primeru, ko želimo parnost poudariti, npr. »Končno sem našla obe rokavici

Drage uporabnice in cenjeni uporabniki MMC-ja!

Z današnjim prispevkom končujemo prvi sklop člankov o jezikovnih vsebinah na MMC-ju. Glede na izkazano zanimanje se bomo potrudili, da tovrstne vsebine ponudimo tudi v prihodnosti.

.
Pluralizacija pa ni pojav novejše dobe, ampak jo zaznamo že pri Trubarju, Dalmatinu in Linhartu. Množinske oblike je Linhartu popravljal v dvojinske Andrej Smolè, ko je urejal ponovno izdajo komedije Ta veseli dan ali Matiček se ženi, npr. dve poroke → dve poroki. Tudi danes se pojavljajo obširne teorije o izginjanju slovenske dvojine, saj je raba le-te v knjižnem jeziku natančno predpisana in prisotna v večjem obsegu, kot se nato dejansko rabi v narečjih in pogovornih položajih. V slovenskih narečjih se npr. pogosto pojavlja t. i. pluralizacija dvojine, kjer množina že nadomešča dvojino, npr. »pred dvemi dnevi« (nam. pred dvema dnevoma), »pred obemi zbori« (nam. pred obema zboroma), »trajalo bo najmanj dve ure« (nam. dve uri) ali »peljemo se proti dvem krožiščem« (nam. dvema krožiščema) in »pisala sem dvem bratom« (nam. dvema bratoma). V osrednjih slovenskih narečjih pa v dvojini prihaja do pojava t. i. maskulinizacije samostalnikov, kjer srednji spol (dve okni, dve stanovanji, dve jajci) preide v moški spol (dva okna, dva stanovanja, dva jajca), pri čemer se dvojinska oblika ohranja, čeprav se glasovno izenači z množinsko.

Pri učenju slovenščine kot tujega jezika se dvojina pogosto izpostavlja kot eden osrednjih vzrokov za posebej težavno učenje izrazito fleksijskih jezikov, ki na precej zahteven način iz osnov besed s pregibanjem in tvorjenjem sestavljajo nove besede. Slovenščina, kot eden takih jezikov, ima namreč 6 sklonov, 3 števila in neredko še dodatne nepredvidene premene besed in druge posebnosti, ki jih pogosto nikoli popolnoma ne usvojimo niti rojeni govorci.

Slovenski knjižni jezik namreč slovnično dvojino zelo dosledno izraža pri sklanjanju samostalnikov (npr. dve knjigi, dve izdaji) in pri pregibanju glagolov (npr. midva prebirava in onadva študirata). Vendarle pa Slovenci v celoti nimamo posebej oblikovane normirane dvojine, saj sta rodilnik in mestnik dvojine končniško ukrojena po množini: »Čakam te pri mladih drevesih« (dveh ali treh?) ali »Ljudje so polni namišljenih predsodkov« (dveh ali treh?).

Slovenski knjižni jezik je sicer res ohranil nekatere jezikovne ostaline, kot je dvojina, a je izgubil druge slovnične kategorije, ki so jih drugi sorodni jeziki ohranili, npr. aorist, obliko za pretekli čas, ali vokativ, praslovanski zvalniški sklon, ki ga npr. ohranjata hrvaščina in bolgarščina. Ko se bomo naslednjič namenili uporabiti nekaj kot »boma medve uredile«, skušajmo takšno popačitev pravočasno omiliti, če ne preprečiti, in tako prispevati k ohranjanju ene izmed slovenskih posebnosti. Lahko pa se odločimo tudi drugače in utrjujemo nam domače slovenske narečne posebnosti.