13. januarja mineva okroglih osem desetletij od smrti Jamesa Joycea. Eden najpomembnejših romanopiscev 20. stoletja se je rodil 2. februarja 1882 v Dublinu. Študiral je filozofijo in jezike, leta 1902 pa se je odpravil v Pariz, da bi se posvetil študiju medicine in naravoslovja. Prav v francoski prestolnici se je seznanil z literarnim simbolizmom in realizmom.

Tina Mahkota, ki je prevedla njegovo poezijo in kratko prozo, nato pa še Pisma Nori in Dublinčane, pravi, da se je od leta 1904, ko je dokončno prostovoljno zapustil rodno Irsko, "da bi že milijonto pot srečal resničnost izkušnje in v kovačnici svoje duše skoval neustvarjeno zavest svojega rodu", z družino selil po evropskih mestih. Ustalil se je v Trstu, preživel kratko mrzlo zimo v Pulju, se vrnil v Trst, preselil v Pariz in nazadnje v Zürich.

Nenadejan postanek v Ljubljani
Zaradi manjšega zapleta sta Joyce in njegova žena Nora postala tudi del slovenske kulturne zgodbe. Ko sta leta 1904 potovala z vlakom proti Trstu, sta pomotoma izstopila na ljubljanski železniški postaji in bila tako primorana tam preživeti noč. Od leta 2003 na omenjeni dogodek spominja umetniško delo Jakova Brdarja na prvem peronu železniške postaje. O dogodku je leta 1994 izšla tudi zbirka kratkih zgodb Noč v Ljubljani. Sicer pa so v slovenščino prevedena vsa ključna Joyceova dela in nekateri manj znani zapisi.

"Prečenje vsakršnih meja, stvarnih in nesnovnih, preseganje vsakršnih omejenosti je bila resničnost njegove izkušnje. Njegov pravi dom je bil jezik. Sčasoma je po toliko letih, ki jih je preživel v Evropi, po vsakodnevnem prebiranju tudi do petih evropskih časopisov in prisluškovanju žuborečih mešanic jezikov v večkulturnih mestih iznašel svojega. V njem je lahko vsaka beseda sama po sebi cel svet (word-world)," pravi prevajalka Tina Mahkota. Po njenih besedah si je Joyce izposojal iz številnih jezikov, v pisanju pa je bil vedno pozoren do najmanjših podrobnosti.

Vprašanje krhkosti vsakdana tudi v trenutni situaciji
Glede branja stvaritev tega irskega pisatelja v času epidemije covida-19 je Tina Mahkota spomnila, da je njegov osrednji roman Ulikses literarna klasika v smislu spajanja nizkega in visokega, predvsem pa je hvalnica vsakdanjosti, popularni kulturi, antropologiji vsakdanjega življenja, velemestni kakofoniji.

"Tako kot zgodnja zbirka novel Dublinčani je napisan v merilu običajnega človeka, napolnjen z vsakdanjimi izkušnjami, ki jih tako zelo pogrešamo v času ustavitve in zaprtja. Naključna srečevanja na ulicah, pohajkovanje, nakupovanje, obiskovanje kina, gledališča, posedanje po lokalih, popivanje, prisluškovanje klepetu mimoidočih. Koga vse ni Joyce srečeval na svojih odisejadah po mestu, komu vse ni prisluhnil," je dejala prevjalka.

Ob tem je spomnila, da nam Joyceova dela pokažejo tudi krhkost vsakdana: "Številne smrti ljubljenih v Uliksesu in Dublinčanih so opomniki, da je vsakdan neskončno krhek. In tudi v času, ki ga živimo zdaj, smo se naučili, kako zelo je življenje neznano in dvoumno. Imamo drug drugega, a smo sami. Sami z drugimi."

"Pisateljev zemski vek" se je iztekel leta 1941 v Zürichu, po neuspeli operaciji razjede dvanajstnika. Poleg Uliksesa in zbirke Dublinčani literarni kritiki med vrhunce Joyceovega ustvarjanja uvrščajo še romana Umetnikov mladostni portret in Finneganovo bdenje ter zbirke pesmi Komorna glasba in Zbrane pesmi.