Skoraj vsak pozna nekoga, ki je napisal knjigo, članek ali uredil zbornik. Pišemo in objavljamo tudi na družbenih omrežjih. Facebook in Twitter svoje uporabnike oblikujeta v novinarje. Bralna kultura se spreminja, prilagaja sodobnim tehnološkim smernicam in življenjskim slogom. Kdo je sodobni bralec? Kako in kaj bere?

Na začetku je bila beseda
Ste se kdaj spraševali, zakaj Sokrat svojih misli ni nikoli zapisal? O zgodovini odnosa do branja imamo podatke iz obdobja antične Grčije, kjer je bilo branje manj cenjeno kot recitiranje. Napisana besedila so razumeli kot pripomoček za pomnjenje. Nekatera pomembna grška dela so tako zapisana šele v klasičnem grškem obdobju. Pisana beseda na zvitkih ali tablicah je bila v antiki tudi na območju današnje Slovenije. Pozneje je krščanstvo izoblikovalo svoj odnos do branja; o tem piše že Sveto pismo: "Zato pojdi ti in na postni dan beri iz zvitka, ki si ga napisal po mojem nareku ..." Seveda pa je bilo branje in pisanje v teh kontekstih privilegij izobražencev in ni zajemalo širših množic.

Gutenbergov tisk in Trubarjeve knjige
V Evropskem prostoru je na razmah bralne kulture na širše množice nedvomno vplival izum tiska s premičnimi konicami. Sredi 15. stoletja ga je izumil Johannes Gutenberg. Ustvaril je prvi množični medij novega časa v obliki besednih letakov, mašnih knjig in celotne Biblije, s čimer je uvedel obdobje publicistike, katere pomen je naraščal iz stoletja v stoletje. Izum tiska je šel z roko v roki z razvojem evropske reformacije in protestantizma, ki se je zavzemal za načelo, da naj vsakdo bere svete knjige sam.

Na območju današnje Slovenije je bil takrat pri razvoju bralne kulture dejaven predvsem Primož Trubar. Leta 1550 je izdal Katekizem, ki je izšel z naslovom Catechismus in der windischen sprach. Še v istem letu je pripravil kratek Abecednik, saj se je zavedal, da se morajo ljudje najprej naučiti osnov branja in pisanja.

Knjige so imele vlogo radia
V prvih stoletjih po izumu tiska, ko so knjige postale dostopne širši populaciji, so brali predvsem na glas. Pismenost za ozemlje današnje Slovenije ni znana, zanimiv pa je podatek za bližnjo Tirolsko, kjer bilo na začetku 16. stoletja pismenih le od 3 do 4 odstotke prebivalstva. Knjige so krožile, brale so se na glas v družinskem okolju ali na javnih mestih. Poznavalci menijo, da glasno branje lahko razumemo kot nadaljevanje tradicije ljudskega pripovedništva, ki je od nekdaj spremljalo kmečka opravila. Ob poslušanju zgodb je čas hitreje minil, zato lahko takšno branje primerjamo z eno izmed sodobnih vlog radia.

"Knjiga je orožje, vzemi jo v roke!"
Od 18. stoletja govorimo tudi o individualnem, "tihem", branju, čeprav glasno branje ni zamrlo, še posebej ne v okviru družin. Tiskovine so v teh stoletjih, preden so prišle med bralce, skrbno pregledale posvetne in cerkvene oblasti. Pojavila se je težnja negativnega odnosa do branja. Izoblikoval se je celo indeks prepovedanih knjig. Takratni voditelji so se močno zavedali izobraževalne moči knjige, ki jo lahko povzamemo z danes priljubljenim Brechtovim citatom: "Knjiga je orožje, vzemi jo v roke." Predvsem je bila očrnjena literatura namenjena ženskam. Veljalo je prepričanje, da naj bi ženske s pomočjo branja romanov in časnikov pridobile negativno sliko o življenju in svojem poslanstvu.

Devetnajsto stoletje prinese ponatise mnogih priročnikov za učenje branja. Med priporočili najdemo veliko namigov, kdaj naj ljudje vzamejo knjigo v roke. Večinoma za to predlagajo ure počitka, nedelje in praznike. Ustanavljajo se izposojevalnice knjig, bralna društva, čitalnice in knjižnice.

Beremo za značko
V 20. stoletju se je raven izobrazbe in z njim bralna kultura vse bolj višala. V slovenskih šolah se je branje začelo spodbujati s podeljevanjem bralnih značk. Značko sta osnovala pisatelj Leopold Suhodolčan in prof. Stanko Kotnik v osnovni šoli na Prevaljah. Prve - Prežihove značke - so bile podeljene maja 1961 na Koroškem. Od začetka devetdesetih let, ko se je gibanje posodobilo z motivacijskim programom S knjigo v svet, je to tudi njeno geslo. Leopold Suhodolčan je o bralni znački zapisal: "Velika zamisel, razvijati misel, da poleg moram obstaja še želim in hočem. Zato je akcija branja za značko globoko humanistična." V letu 2002 se je Bralna značka organizirala kot samostojno Društvo Bralna značka Slovenije. V društvu ugotavljajo, da "v vseh programih vsako leto sodeluje več kot 140.000 otrok, ki berejo slovenske knjige". Bralna značka je razširjena na 99 odstotkih osnovnih šol v Sloveniji, v tovrstno branje pa se vključuje kar 75 odstotkov osnovnošolcev.

Primož Suhodolčan, otroški in mladinski pisatelj, meni, da se bralne navade mladih spreminjajo enako, kot se spreminjajo zaznava, percepcije in interesi. "Nemogoče in nesmiselno je, da nekdo mladim določi, kaj je dobro brati in česa ne. Lahko se jim priporoči, in to primerno utemelji, ne pa določi,' pojasni. Sam priporoča branje, ki bralcu in njegovi domišljiji pušča prosto pot, pa tudi radovedno branje, ki spodbuja vedenje in znanje."

In kaj mladi berejo? Med mladinskimi knjigami so v slovenskih knjigarnah trenutno najbolj popularne knjige Jaz avtorja Philipa Waechterja, Maček Muri, Muca Copatarica, Mali princ in Bober Bob avtorja Andreja Rozmana Roze. Pri otroški in mladinski literaturi se bere vedno več knjig o različnih kulturah, o različnosti in ranljivih skupinah. Vse več je stripov in slikanic brez besed, knjige pa so pogosto opremljene z dodatki, kot so zgoščenke, barvice in igrače.

Ne beremo le knjig, ampak tudi oglase
Čas 21. stoletja je z razvojem medijskih tehnologij bralno kulturo popolnoma prevetril. Vse manj beremo dolga in kompleksna besedila, ki se poglobijo v eno temo in zahtevajo veliko časa in premišljevanja. Z medmrežjem, novimi družabnimi omrežji in kratkimi oglaševalskimi in novinarskimi slogani, ki nas vsepovsod naslavljajo, smo se naučili hitrega branja, ki ga velikokrat spremlja površna percepcija informacij. Za sodobnega bralca mnogokrat velja pravilo: čim več kratkih, hitrih in različnih informacij. Pri tem se postavlja vprašanje ali smo bralci še zmožni zahtevnega, dolgega in poglobljenega branja? Primož Suhodolčan je odločen: "Zagotovo! Knjiga bo nekoč verjetno res spremenila agregatno stanje in pojavno obliko, vendar bo zgodba še vedno najpomembnejša. Če bo zgodba dobra in bo pritegnila, jo bodo tudi po novem brali, skenirali in si jo shranili na možganski trdi disk. Ali bo imela knjiga 1000 strani ali nekaj megabajtov, bo torej popolnoma vseeno."

Ne moremo reči, da beremo manj, saj nas besede vendarle na vsakem koraku spremljajo. Beremo drugače kot včasih in beremo različne stvari. Beremo tudi 'take-away' slogane, ki utripajo v kotu računalniških zaslonov. Tisti, ki uporabljate družabna omrežja, lahko naredite preizkus in preštejete, koliko kratkih novic v enem dnevu preberete na Facebooku? Dodajmo še podnaslove v filmih, SMS-sporočila, elektronsko pošto, časopisne novice, kuharske recepte, novice na šolskem avtobusu in šolsko/študijsko ali službeno branje. Četudi se sliši smešno, vsakodnevno beremo veliko. Spremenila sta se le vsebina in način branja. Pri tem nova spletna orodja niso dobra ali slaba sama po sebi. Pomemben je način, kako jih uporabljamo.

ADHD-generacija
Velikokrat slišimo, da pri sodobnem trendu branja najbolj trpi koncentracija. Če imamo opravka z daljšim in zahtevnim besedilom, včasih postanemo neučakani. Ne znamo potrpeti, saj ritem življenja zahteva takojšnjo zadovoljitev potrebe po informaciji. Obnašamo se podobno kot neugnan potrošnik, ki mora nujno in takoj kupiti izdelek. Živimo hitro in beremo hitro.

Raziskave pri otrocih odkrivajo vse več hiperaktivnosti, motenj pozornosti. V tujini današnjo generacijo mladih velikokrat poimenujejo kar ADHD (ang. attention-deficit/hyperactivity disorder) generacija, ujeta v spletnem življenju. Steven Poole, novinar časopisa Guardian opozarja na zanko, v katero se lahko zapletemo pri debatiranju o t. i. globokem branju, ki zahteva veliko pozornosti. "Morda v naši kulturi ne gre za manko pozornosti, temveč imamo 'obilico' pozornosti, ki pa je osredotočena na stvari, ki same privlačijo pozornost, ' piše. Poole ugotavlja še, da se zadnje čase razvijajo celo mobilne aplikacije za hitro branje, kot je npr. Spritz, ki pa žal 'ne bodo pomagale, saj ugotovitve pravijo, da hitreje, kot preberemo informacijo, manj je ohranimo."

Seks se še vedno prodaja
Pri slovenskih bralcih trenutno duhove burita tudi spolnost in seksualnost. Bralci namreč pogosto segajo po erotični literaturi. Tako je Zgodovina pornografije, prvoosebna pripovedna zgodba Gorana Tribusona, ena bolj popularnih in prodajanih knjig ta hip. Prednost pri slovenskih bralcih ji gotovo daje nostalgija po skupnih jugoslovanskih časih, prav tako pa bralce vznemiri že sam naslov. Še vedno torej drži geslo, da se seks prodaja. V ozadju tega navdušenja nam Robert Rowland Smith, avtor knjige Filozofija vsakdanjega življenja ponuja zanimiv odgovor: "Obljubo o branju o seksu naše nezavedno razume kot dejstvo, da bo seks tudi dobilo." Oglaševalci to potrošnikovo hibo spretno izrabljajo za povečevanje potrošnje.

Psihologija, duhovnost in mistika
Bojana Zarnik iz knjigarne Konzorcij o popularnih vsebinskih gibanjih pravi: "Opažamo porast zanimanja za popularno psihologijo, duhovno rast, vrtnarjenje ter knjige o zdravem načinu življenja."

Sodobnim bralcem je všeč tudi mistično, skrivnostno in grešno. Knjiga Inferno Dana Browna, avtorja razvpite Da Vincijeve šifre, je v angleškem jeziku izšla maja 2013 in že podira rekorde. V prvem tednu prodaje je postala najbolje prodajana Brownova knjiga. Med petimi najbolj prodajanimi knjigami v marcu 2014 v vseh slovenskih knjigarnah najdemo ravno knjigo Inferno. Cobiss jo pri izposoji v slovenskih knjižnicah v letu 2014 uvršča na 3. mesto. Popularni trendi, ki se prodajajo, so še: Divja avtorice Cheryl Strayed, legendarna knjiga Življenje je tvoje avtorice Louise L. Hay, Panika Dese Muck ter V gorah odzvanja avtorja Khaleda Hosseinija.

Knjiga vseh časov je Čefurji raus!
V knjigarni Konzorcij je bila od leta 2006 pa do danes najbolje prodajana knjiga Čefurji raus! pisatelja Gorana Vojnovića. V tem času so prodali 2.141 izvodov. Sledijo knjige Jaz (1.439), Pavčkovi Angeli (1.198), Rojstvo države avtorja Franceta Bučarja (1.167), Harry Potter – svetinje smrti (1.132), Formule ljubezni avtorja Zorana Milivojevića (1.036), Življenje je tvoje (1.035) in Mali princ (1.025).

Znanstvene monografije ostajajo na policah
Manj navdušenja nad branjem je opaziti pri znanstvenih monografijah. Velikokrat odlični znanstveni članki ostajajo ujeti v zaprte platnice zbornikov, njihove izvirne ideje pa samevajo. Profesorji na fakultetah opažajo, da se bralna kultura študentov spreminja. Vse več je učenja na hitro in pamet, umanjka pa branje daljših in kompleksnejših znanstvenih monografij, ki zahtevajo dobro koncentracijo in sposobnost kritičnega premišljevanja.

Sicer pa je na področju znanosti pri strokovni literaturi v prodajnem porastu predvsem popularna znanost (astronomija, biologija). Vedno večje zanimanje je tudi za področje biotehnologije in nanotehnologije. V knjigarni Konzorcij letos opažajo tudi povečano zanimanje za knjige, ki govorijo o 1. svetovni vojni – letos namreč mineva že 100 let od njenega začetka.

Brez zgodb življenje postane dolgočasno
Sprejeto je splošno dejstvo, da branje knjig dviguje raven razgledanosti in znanja. To pa so veščine, ki nam lahko pomagajo pri mnogih življenjskih bitkah in tudi pri gradnji avtonomije. O pomenu bralne kulture in knjige je spregovoril tudi dr. Aleš Debeljak, pesnik, prevajalec in profesor na Fakulteti za družbene vede: "Slovenska država se je rodila iz kulture, se pravi, iz duha pesmi. Duha pesmi najlepše zastopa knjiga, ki se je zgodovinsko uveljavila kot metafora za kulturno ustvarjalnost. Knjiga ima odlikovano mesto v slovenskih skupinskih predstavah. Za to obstajata dva razloga: zgodovina in metafizika. Najprej ohranja književnost ugled zato, ker se slovenska javnost še vedno spominja odločilnega pomena, ki ga je izročilo slovenske književnosti imelo pri vzpostavitvi samostojne države. Hkrati pa se zaveda tudi metafizične predpostavke, katere domet seže onstran sedanjega kriznega časa: zaveda se, da brez zgodb postane življenje dolgočasno, brez hrepenenja in poezije pa človek postane topoumen. Drugače rečeno: človek brez kulture, torej brez širokega nabora dostopnih zgodb, postane dovzeten za eno samo, namreč za tisto, ki mu jo vsiljuje oblast."

Pri širjenju izobraževanja, znanosti, kulture in informacij so knjige povsod po svetu naše zaveznice. In kakšne do dobre knjige? "Dobre knjige so tiste, ki ostanejo v zavesti bralcev. Še več, dobre so tiste, ki ostanejo v zavesti neke generacije. Če pa ostanejo v mislih več generacij, pa še toliko bolje," na koncu sklene Primož Suhodolčan.