Skoraj 50 let je bila Jungova Rdeča knjiga le nekakšen mit, ki je ležal zaprt v sefu švicarske banke, a se je 7. oktobra, ko je delo izšlo, to dejstvo spremenilo, predtem pa so potomci utemeljitelja analitične psihologije Carla Gustava Junga le dali dovoljenje za izdajo dela, ki bo po vsej verjetnosti spremenilo pogled javnosti na avtorja. Pravzaprav to ni knjiga v pravem pomenu, niti ne gre znanstveno delo Junga, temveč nekakšen dnevnik, ki ga je psihoanalitik pisal zgolj zase in ni pustil, da bi še za časa njegovega življenja prišel v javnost (zato tudi švicarski sef).

Štiri kiligrame težke iluminacije
Jung je sprva (v letih 1913 do 1930) zapisoval, komentiral in upodabljal svoja notranja doživljanja v Črnih knjigah (te je uporabljal tudi kot gradivo za publikacije), ki pa so svoja nadaljevanja oziroma neke vrste izvleček doživele v rdeče usnje vezani, 30 x 40 x 10,5 centimetra in s pergamentnim papirjem opremljeni knjigi, ki jo je enostavno poimenoval Rdeča knjiga. Šestnajst let (od 1913 do 1928) je Jung opazoval samega sebe in svoj svet sanj, fantazij in nezavednega, nato pa ga v obliki iluminiranega srednjeveškega rokopisa kaligrafsko izpisoval in risal.

Delo je skupek Jungovih domišljijskih podob, vtisov, čustev, jezik pa ni znanstven, temveč zgled išče pri zgodovinskih, pesniških, filozofskih in religioznih vzornikih. Večina štiri kilogramskega posnetka izvirnika je napolnjena z impresivnimi metafizičnimi podobami - pogosto narisanimi v secesijskem slogu -, ki jih spremljajo komentarji. Rdeča knjiga tako odpira pot v Jungovo nezavedno, psihoanalitikovo iskanje samega sebe, v tisti del njega, ki je že dolgo velja za dokaj 'spornega', pravzaprav že kar norega.

Grožnja blaznosti
Epizode halucinacij in intenzivnih sanj iz življenja Karla Gustava Junga so javnosti precej znane. Med najbolj znanimi je npr. halucinacija, ko je Jung kot deček stal pred baselsko katedralo in opazoval modro nebo ter Boga, ki je sedel na zlatem prestolu nad svetom, nenadoma pa je izpod tega prestola na bleščečo se streho katedrale padlo neznansko veliko govno. Doživetje je duhovnikov sin razumel kot pristno razodetje Boga, še bolj pristno kot ga je doživel njegov oče. Drug podoben primer so tudi Jungove sanje iz leta 1913 o vesoljnem potopu, podoba se je nato v Jungovo zavest večkrat vrnila. Vse dokler ni imel nekaj let pozneje predavanja o shizofreniji, o katerem si je sam pri sebi dejal, da bo po njem zelo mogoče znorel, a je prav sredi tega predavanja izvedel, da se je začela vojna. Dejstvo je Junga pomirilo, saj si je sanje lahko razložil kot prerokbo. "Zdaj sem bil gotov, da mi ne grozi shizofrenija, pač pa, da moje sanje in vizije izvirajo iz kolektivnega podzavestnega. To odkritje sem moral samo še poglobiti in potrditi."

Prav tako je tudi znano, da je prav občutek lastne razcepljenosti Junga vodil v psihiatrijo; Rdeča knjiga pa verjetno najbolje priča o grožnji z blaznostjo, ki je prežala nad psihoanalitikom. V boju z njo si jo je pravzaprav prizadeval podrediti v od sebe ločeni biti, kar mu jo je pomagalo držati stran od sebe. Sanje o vesoljnem potopu pretvorjene v vizijo prihodnosti so tako postale obramba proti shizofreniji, v nadaljevanju pa je na tem temelju zrasla njegova metafizična ideja in tudi terapevtski sistem.

Rdeča knjiga bo tako prinesla nova spoznanja o Jungovi osebnosti, pri čemer verjetno ne bo zmanjkalo mnenj, ki bodo v njej dobila potrditve o analitikovi shizoidnosti in celo shizofrenosti.