Zadnje čase je bilo težko iti mimo knjigarne, ne da bi se človeku pogled ustavil na živo zeleni naslovnici romana Proti severnemu vetru, ene najuspešnejših v nemščini napisanih knjig zadnjih let, in njenega nadaljevanja, Vsakih sedem valov. Skupaj bralcu ponujata, najpreprosteje povedano, ljubezensko zgodbo, zgodbo, ki se začne zaradi tipkarske napake, ki elektronsko pošto pošlje napačnemu človeku. Vljuden pogovor, ki se začne kot neuspelo odnaročanje neke revije, preraste v flirt ter nato počasi v izmenjavo najintimnejših misli in čustev. Pozabimo na to, da je Emmi srečno poročena in Leo razočaran v ljubezni - ima njuna "virtualna" ljubezen vsaj majhno možnost, da preživi srečanje iz oči v oči? Si kaj takega sploh upata poskusiti? Imajo velike romance, če se nočejo utopiti v sivi prozaičnosti vsakdana, sploh lahko srečen konec? Je "samo dopisovanje" lahko že varanje partnerja?

Na vsa ta vprašanja romana jasnega odgovora ne ponujata. Je pa zato Glattauer, ki ga je uspeh, kot priznava, ujel popolnoma nepripravljenega, s svojim pisanjem - vsaj po nakladah sodeč - očitno zaznal duh časa. Simpatični 50-letni Dunajčan je ob svojem obisku Ljubljane rade volje še enkrat spregovoril o "fenomenu Emmi in Lea".

Omenili ste že, da niste skušali zavestno napisati modernega odgovora klasičnim pisemskim romanom, temveč da vas je preprosto navdahnila zgodba neke ljubezni. Se vam zdi, da je naključje, da si je ta zgodba "izbrala" prav dialoško obliko - ali pa ima to kakšno zvezo z vašo "prvotno" službo, poklicem novinarja, ki narekuje črtanje vsega balasta?

Res je, da v mislih nisem imel pisemskega romana, a oblika ima gotovo nekakšno vezo z mojim novinarskim poklicem. V tej stroki vsak dan napišeš na kupe e-mailov in obvladaš jezik, ki se v njih uporablja. Sicer pa sem veliko let poročal o dogajanju na sodišču in takrat se mi je zdelo najbolje citirati ljudi dobesedno, jim pustiti, da so povedali, kar so hoteli. Zelo rad pišem dialoge in ko sem začel knjigo, sem imel z dialogi toliko veselja, da sem hotel v tej smeri tudi nadaljevati.

Radi poudarite, da zgodbe o paru, ki se zaljubi prek spleta, niso navdahnile vaše lastne izkušnje. Pa se je, odkar je knjiga izšla, kdaj zgodilo, da je življenje posnemalo umetnost? Vam morda pišejo oboževalke, ki hočejo z vami poustvariti flirt med Emmi in Leom?

Po izidu knjige sem resnično dobil ogromno e-mailov, predvsem od žensk. Marsikatera od njih me je zamenjala z "Leom", v sebi pa je videla "Emmi". Ob tem se sam pri sebi malo namuznem in skušam na kratko, prijazno odgovoriti, če dobim še nadaljnja pisma, pa ne odpisujem več. Sicer pa mi je pisalo tudi več žensk, ki so v meni videle "strokovnjaka" za take situacije in mi povedale košček zgodbe o svojem "Leu". Takim odgovorim malo na daljše.

Kritiki radi pohvalijo, da se znate dobro vživeti v žensko kožo - ste imeli pri tem kakšno pomoč oziroma svetovalko? S stališči katerega izmed obeh svojih protagonistov se lažje poistovetite?

Ne, pred pisanjem knjige si nisem zadal naloge natančneje opazovati ženske (smeh). Je pa res, da sem po naravi opazovalec – opazovanje in opisovanje sta po mojem mnenju najpomembnejša elementa pisanja – zato sem ženske, ki jih poznam, najbrž podzavestno od samega začetka "preučeval": Zakaj so, kakršne so? Jasno pa je, da ne moremo posploševati, da so vse ženske kot Emmi in vsi moški kot Leo. Na neki način mi je bilo lažje od "njega" preskočiti k "njej": pri Emmi sem lahko pisal zelo suvereno, pri Leu pa sem imel to težavo, da vanj nisem hotel vložiti preveč samega sebe. Na nek način sem se moral od njega ograditi, medtem ko sem za Emmi lahko uporabil vse, kar mi je o ženskah padlo na pamet. Obenem je ona tudi precej živahnejša polovica para, kar je bilo pri pisanju (zame) še toliko bolj zabavno.

Romana sama od sebe napeljujeta k razmisleku o vlogi spleta pri tem, kako ljudje med seboj navezujemo stike. Na katerem bregu razprave stojite sami: so spletne klepetalnice najlažji način kako najti nekoga, ki se s teboj ujema bolj kot le fizično, ali pa "bergla", s katero ljudem predstavimo tisto različico sebe, za katero bi radi, da jo vidijo, in se pri tem pustimo zazibati v lažen občutek varnosti?

Z novimi tehnologijami in načini komunikacije je tako kot z zdravili in vsemi preostalimi stvarmi, ki povzročajo odvisnost. V odmerjenih količinah je učinek pozitiven, v prevelikih pa ravno nasprotno. Če se samo spomnim na svoja mlajša leta: včasih se je dalo dekleta spoznavati samo v lokalih in – vsaj zame, ki rad pišem, – bi bilo gotovo lažje, če bi si lahko s kom dopisoval, preden bi se srečala v živo. Splet je nevaren za tiste, ki samo še pišejo in si postavljajo gradove v oblakih – to ni več življenje. Danes na primer na podzemni železnici vidiš cele gručice srednješolcev, ki se ne pogovarjajo drug z drugim, ampak zatopljeni v neki svoj svet strmijo v zaslonček telefona. To je vsekakor rahlo zaskrbljujoče, ampak po mojem je srednja pot tista prava. Konec koncev je velika prednost, da možnost komunikacije prek spleta sploh imamo.

Po izidu slovenskega prevoda Proti severnemu vetru se je zdelo, da vsi umiramo od radovednosti, kaj se z Emmi in Leom zgodi "potem", obenem pa je bil marsikdo razočaran, ko smo izvedeli, da druga knjiga tudi zares obstaja, češ da je bil v odprtem, nedorečenem koncu ravno čar "severnega vetra". Je ta razklanost morda odraz človeške nravi - da z nedokončano ljubezensko zgodbo nismo nikoli zadovoljni, pa naj bo še tako čudovita?

Seveda je to v naši naravi: človek hoče vedno narediti naslednji korak in še naslednjega in še enega … A še enkrat moram poudariti, da ni meni samemu niti na kraj pameti padlo, da bi napisal še drugi del. Obenem pa se mi zdi, da se da zaključek prvega romana brati na dva načina: nekateri so bili nad njim neznansko razočarani, drugim se je zdel ganljiv. Sam sem bil prepričan, da sem povedal lepo ljubezensko zgodbo, sicer nekonvencionalno zgodbo, ki pa je prišla do konca: Emmi ima svojo družino, h kateri se po tej svoji dogodivščini tudi vrne.

Sam pri sebi sem prišel do sklepa, da se ljudje, ki so sami poročeni ali v resni zvezi, lažje poistovetijo s prvim delom kot zaključeno celoto. Tisti, ki pa še "iščejo", denimo, mlada dekleta, pa vse po vrsti hočejo še nadaljevanje, še več hrepenenja. Kdor že malo razume, kako deluje zakon, si prej reče, da ni s takim čustvenim "izletom" nič narobe, da pa je družina na prvem mestu in da je že prav tako, kot se prva knjiga konča.

Se vam zdi, da zdaj, ko sta junaka dobila svoj srečni konec (in nenazadnje tudi nista več v položaju, da bi si lahko pisala e-pošto) bralci morda nočejo več tretjega dela? Bi jim pokvarilo iluzijo, če bi po tistem klasičnem "In srečno sta živela do konca svojih dni" prevrteli pet let naprej in ju videli, kako se pričkata okrog tega, kdo bo pomil posodo?

Potem, ko je bil prvi del tako dobro sprejet, me je bilo groza misli, da bi s slabim nadaljevanjem vse skupaj zašuštral in bralce razočaral. Če bi se nadaljevanja lotil samo zato, ker je bil prvi del uspešen, in če ne bi že pri pisanju čutil, da sta lika zopet zaživela, ne bi bila knjiga nikoli dovolj dobra za objavo oziroma si objave sploh ne bi upal tvegati. Podobno je tudi z mislijo na tretji del: nikoli se ga ne bi lotil samo zato, da bi nadaljeval uspeh prejšnjih dveh. Pravzaprav se z mislijo, kakšen bi tretji del lahko bil, sploh ne ukvarjam. Če bom nekoč začutil navdih in željo po nadaljevanju in če mi bo to uspelo ubesediti, potem bom mogoče, mogoče, bralcem naložil še eno poglavje zgodbe. Ampak, roko na srce, verjetnost tega je res zelo majhna.

Letos Proti severnemu vetru izide tudi v angleščini kot Love Virtually. Kar naenkrat ste soočeni z možnostjo res globalnega uspeha - vas to navdaja s tesnobo?

Pritisk čutim predvsem zato, ker knjiga izhaja v ogromno deželah in se je kar naenkrat težko odzvati vsem vabilom, kot sem se, denimo, vabilu v Slovenijo. Najtežje se sprijaznim s tem, da je včasih preprosto treba malo pritisniti na zavore, sicer se vsega nabere preveč. Ampak drugače ne gre, sicer se ne bo naslednji roman nikamor premaknil. Načeloma sem ga že začel pisati: tudi ta bo imel opravka z ljubeznijo, a ne s t. i. romantično ljubeznijo, temveč bo bližje psihološkemu trilerju. Če ga hočem dokončati, moram vse, kar je povezano z uspehom prejšnjih knjig, potisniti na stran. Sicer pa pretiranega pritiska ne čutim, ker vsako knjigo razumem kot ločeno poglavje, obenem pa nimam občutka, da me je uspeh kaj spremenil.

Če je že tako, da v tem hipu pišete nov roman: kakšen je vaš pristop k pisanju? Sedite za pisalno mizo od devetih do dveh (kot npr. Stephen King ali pa Nick Cave, ki rada povesta, da k pisanju pristopita kot k "službi"), ali pa čakate, da vas bo presvetlil navdih?

Oh, če bi čakal na navdih, bi lahko čakal v nedogled. Učinkovitejši sem, če se navsezgodaj zjutraj, ko sem še bistrih misli, z velikim vedrom kave usedem za računalnik. Če sem utrujen, ne gre nikamor, pa tudi tako se mi včasih "zatakne". Takrat se je treba spopasti z besedami in se prebiti skozi krizo. Po navadi si zastavim dnevni cilj: 'Danes moram napisati 4.000 znakov', na primer, in ko to odkljukam, takoj lažje diham.

Proti severnemu vetru je medtem zaživel tudi kot gledališka predstava. Si lahko predstavljate tudi filmsko adaptacijo oziroma sebe v vlogi scenarista? Glede na to, da se prebijate na angleško govoreče tržišče, se misel na klasično romantično komedijo tipa Tom Hanks/Meg Ryan ponuja kar sama ...

Ameriške filme imamo tako zažrte v podzavest, da me take misli seveda kdaj prešinejo, kot tudi to, kateri igralci bi bili primerni za glavne vloge … pravzaprav sem dobil že kakih pet, šest ponudb, tudi od velikih nemških produkcijskih hiš, ki so poskušale odkupiti pravice za ekranizacijo. Do zdaj sem še vsakokrat rekel ne, ker do še ni bilo nobene jasne, definirane ponudbe. Preveč tvegano se mi zdi prodati pravice, preden vidim scenarij. Slab film lahko uniči večino čara, ki ga je imela knjiga. Kar zadeva gledališče, sem bil pa tudi sam presenečen, ker si nisem znal predstavljati, kako bi bilo pisanje e-pisem lahko dovolj zanimio za oder. A zdaj sem videl že tri ali štiri različne postavitve na Dunaju in v Berlinu in nekako - ne vem, kako - so uspeli napetost ustvariti tudi iz zgodbe, v kateri ni ravno veliko klasične "akcije".

Največja ljubezenska zgodba vseh časov je ...

Najbrž kar Romeo in Julija. Vse velike tragične ljubezenske zgodbe imajo določene skupne elemente in vsaka generacija ima svojo različico.

Ana Jurc