Peter McGee je predstavil izdajo časopisa Zeitungszeugen na temo konca demokracije, ki ga je omogočil opolnomočitveni zakon, sprejet 23. marca 1933. Foto: EPA
Peter McGee je predstavil izdajo časopisa Zeitungszeugen na temo konca demokracije, ki ga je omogočil opolnomočitveni zakon, sprejet 23. marca 1933. Foto: EPA
Peter McGee
Peter McGee je tretji številki časopisa želel priložiti kopije člankov iz časopisov Der Angriff in Frankfurter Zeitung, vendar se, da bi se izognil novemu zaplenjenju časopisa, za to ni odločil. Kakor hitro bo njegova založba dobila pravno dovoljenje za ponatis spornih besedil, bodo vsi kupci osiromašenega zavoda brezplačno prejeli popolno izdajo. Foto: EPA

Kot je na tiskovni konferenci ob izidu tretjega zvezka časopisa Zeitungszeugen (Pričevalci časa) povedal britanski založnik Peter McGee, ki je podobne z zgodovinopisjem povezane projekte izvedel tudi že v drugih evropskih državah, se njegova ekipa ne bo predala. Izdala bo vse načrtovane izdaje časopisa Zeitungszeugen, na naslovnicah bo - kot je že na tretjem zvezku - natisnjen napis cenzurirano, priložen pa bo tudi brezplačni kupon za prejem popolne izdaje, ki bo izšla, kakor hitro bo McGee dobil privolitev sodstva, da sme v službi seznanjanja nemškega naroda z njegovo lastno zgodovino (in sicer prek izvirnih dokumentov) izdati popolne zvezke.

Kaj želi vlada imeti od avtorskih pravic?
McGee je o svojem prav prepričan in ima obtožbe bavarske vlade, da gre pri njegovem projektu tako za nevarno širjenje nacistične propagande - eden izmed argumentov govori o tem, da se listi s strokovnim komentarjem zgodovinarjev prelahko ločijo od listov s ponatisnjenimi članki iz časopisov Völkischer Beobachter in Der Angriff - kot tudi za kršenje avtorskih pravic bavarske deželne vlade. Posebej zadnja utemeljitev se zdi kar nekoliko privlečena za lase, saj bavarska vlada nikakor ne zahteva plačila za ponatis člankov, katerih lastnica naj bi bila. Poleg tega je tudi način, na katerega je vlada pridobila avtorske pravice do vseh zapisov Adolfa Hitlerja in Josepha Goebbelsa, sporen. Te je namreč bavarski vladi zaupala začasna ameriška oblast, ki je po koncu druge svetovne vojne upravljala ta del Nemčije. Če je bil ukrep neposredno po zrušitvi nacističnega režima še razumljiv in smiseln, pa ga imamo lahko danes za zastarelega.

Nepopolna zgodba o opolnomočitvenem zakonu
Tretji zvezek časopisa Zeitungszeugen tematizira tako imenovani opolnomočitveni zakon (Ermächtigungsgesetz). V zgodovini Nemčije je bilo sprejetih več opolnomočitvenih zakonov, glede na nacizem in Hitlerja pa imamo v mislih zakon, ki je bil sprejet 23. marca 1933 in se je imenoval Das Gesetz zur Behebung der Not von Volk und Reich (Zakon za odpravo stiske ljudstva in rajh). Zakon je predvideval, da se v izrednih razmerah zakonodajna pravica s parlamenta prenese na vlado, kar je Hitlerju in njegovi 'kliki' omogočilo samovoljno upravljanje države. Za boljšo ponazoritev časa, v katerem je bil zakon sprejet, in tudi za boljše razumevanje političnega dogajanja v prvih mesecih leta 1933 je želel McGee zapisom priložiti kopije izvirnih člankov iz časopisov Frankfurter Zeitung in Der Angriff. A do nadaljnjega to ni mogoče.

Strokovni svet treh zgodovinarjev
Ko bavarska vlada govori o tem, da časopis Zeitungszeugen v svoji izvirni koncepciji pomeni tudi nedopustno razširjanje antisemistične propagande, precej pretirava. Kot piše bavarski časopis Sueddeutsche Zeitung, je zelo težko reči propagandni projekt nečemu, pri čemer kot pisci sodelujejo Hans Mommsen, spoštovani zgodovinar in strokovnjak za obdobje nacizma, dolgoletna vodja spominskega centra v Dachauu Barbara Distel in londonski raziskovalec holokavsta Peter Longrich. Poleg tega je uredništvo časopisa pred izidom prvega nemškega zvezka stopilo v stik tudi z nemškim judovskim svetom (Zentralrat der Juden), mu razložilo namen projekta in mu še pred izidom posredovalo sporni časopis. Vendar pa predsednica sveta Charlotte Knobloch trdi, da je uredništvo časopisa Zeitungszeugen "ignoriralo vsako stvarno kritiko projekta".

Peter McGee zatrjuje, da bo projekt, ki ga financira iz svojega lastnega žepa, nadaljeval. K temu ga žene tudi izjemno dober odziv na časopis. Prva številka 200.000 izvodov je pošla, pri drugi pa so prodali že 100.000 izvodov, preden je vlada sprožila 'racijo' in zasegla še neprodane izvode. Če ne drugega je afera Zeitungszeugen 'uporabna' vsaj za to, da se še enkrat premisli o razumnosti postopanja bavarske vlade, ki kot lastnica Hitlerjevih avtorskih pravic ne dovoli ponovnega tiskanja temljnega nacističnega dela Mein Kampf (Moj boj), tudi če je opremljen s kritičnim komentarjem, pa čeprav bi se iz prebiranja tega dela marsikdo lahko marsikaj naučil. Tudi o tem, kako se lahko navidez povsem 'umirjena' družba spremeni v jedro 'krvave države' in kako se lahko na videz celo plašna in skromna oseba prelevi v diktatorja.

Polona Balantič