Dacre Stoker v sodelovanju s soavtorjem JD Barkerjem piše roman Dracul; zgodba je postavljena v leto 1868, popisuje pa, kako je takrat 21-letni Bram Stoker naletel na grozljiva bitja, o katerih je pozneje pisal v svojem slavnem romanu. Roman nestrpno pričakuje ne samo založniška, ampak tudi filmska industrija: pravice za ekranizacijo je že odkupil studio Paramount, film pa naj bi režiral Andy Muschietti, ki je v naše kinematografe pravkar pripeljal grozljivko Tisto.

Dacre trdi, da v originalnem rokopisu romana Drakula manjka približno 200 strani; literarna zgodovina jih je po njegovih besedah doslej odkrila le 17 in te je Bramova vdova Florence leta 1914 izdala kot kratko zgodbo z naslovom Drakulin gost. V tej zgodbi se pojavi lik brez imena, ki je po Dacrovih besedah "zelo podoben Jonathanu Harkerju", torej protagonistu Drakule. Možak se na poti v Transilvanijo ustavi in prenoči v Münchnu. Florence je v predgovoru zapisala, da je bil ta del črtan iz romana, da bi bil ta bolj obvladljive dolžine. "Po vsebini sodeč je bil ta odlomek del manjkajočih strani."

V okviru priprav na pisanje preddela sta se pisatelja prebila skozi Bramov rokopis, pa tudi skozi njegove zapiske in dnevnike. Skušala sta ugotoviti, kaj naj bi se skrivalo na tistih dvestotih izgubljenih straneh. "Ker je Dacul preddel, sva hotela imeti zelo natančno predstavo o tem, kakšna je bila izvirna, nepopravljena različica Drakule."

Novi roman bo torej zgodba o "dogodkih v Bramovem življenju, ki so ga napeljali k pisanju Drakule". V ospredju je družina Stokerjevih, še posebej Bram, ki je odraščal na Irskem. V nadaljevanju popiše pisateljevo srečanje "z brezbožnim zlom, ki ga Bram zapre v starodavni stolp", napoveduje prvi napovedni sinopsis založbe.

Dracul je torej, kot priznavata avtorja, "špekulacija o tem, kakšna bi bila zgodnja leta Brama Stokerja, slabotnega in bolehnega dečka, če bi bila bitja, ki jih je ustvaril, resnična".

Simon Taylor, urednik pri založbi Transworld, ki bo roman izdala v veliki Britaniji, je za časopis The Guardian delo pohvalil, češ da "na zelo prepričljiv način poustvari ton izvirnika, a z modernejšim glasom". "Vključenih je nekaj zelo spretnih referenc na izvirnik, s katerim mu je skupna tudi epistolarna oblika. Mislim, da Dracul funkcionira zato, ker je tako dober spremljevalec izvirnemu romanu - ne poskuša ga spreminjati, pač pa ga spoštuje - kot dobra samostojna grozljivka sam po sebi."