V 14. stoletju je razsajala huda kuga – poimenovali so jo črna smrt. Italijanski renesančni umetnik Giovanni Boccaccio je v tej tragediji človeštva našel navdih za mojstrovino pripovedne proze Dekameron.

Naravna katastrofa je dotolkla Firence, trem mladeničem in sedmim mladenkam pa je uspelo pobegniti iz pogubnega mestnega okolja v odmaknjeno vilo na podeželju. Tam so si krajšali čas s pripovedovanjem zgodb. Zgodovina se ponavlja. Na prvem in tretjem programu Radia Slovenija se je namreč v okviru literarnih oddaj v karanteni – Domači Ars – začel literarni ciklus Dekameron C-19.

Zamisel se je porodila pisateljici, dirigentki ter učiteljici violine in viole Nataliji Šimunovič. Po ustvarjalnem pogovoru s pisateljico in napovedovalko Matejo Perpar ter radijskim urednikom Matejem Juhom, ki je predlagal, da naj sodeluje več avtorjev, je projekt prerasel v radijskega. Devet slovenskih pisateljic in pisateljev se je vživelo v like Boccaccievih pripovedovalcev in napisalo enajst zgodb. Navdahnili so jih aktualni dogodki, karantensko obzidje pa so presegali s temami, kot so iskanje resnice in identitete, smiselnost, minljivost in zabloda našega bivanja.

"Težnji po ljubezni in po osvajanju kogar koli in česar koli že"
Tehnologije se spreminjajo, naše medsebojne odnose pa, tako kot pred stoletji, še vedno poganjata težnji po ljubezni in po osvajanju kogar koli in česar koli že. Ob tem uporabljamo plemenite poteze, pa tudi zvijače. V obdobju kuge, koronavirusa in vmes.

Natalija Šimunovič je napisala uvodno zgodbo pripovedovalke Pampineje Poslednji vdih. Mlada hostesa je skupaj s književniki, ki so se vrnili z mednarodne konference, zaprta v karanteni v hotelu na odročnem smučišču. Ta prolog je sicer nepričakovano postal osnova za preostale zgodbe, še posebno Rudija Podržaja, ki je vdihnil življenje vlogi Neifile. Štefan Kardoš je med drugim posodil lik iz svojega romana, ki tokrat zaradi demence začne verjeti, da je karantena teorija zarote. Urška Sajko je virus sprejela kot pošast in prijatelja hkrati, Mateja Perpar je prispevala za Dekamerona značilno žgečkljivost, Sarival Sosič pa je v ciklus vnesel svojo prepoznavno lahkotnost in nadrealističnost. Marko Radmilovič je z odnosi med ljudmi opravil poetično in hkrati izrazito resnično. Za Anjo Mugerli je bilo pisanje zgodbe nežen prerod pisateljice, medtem ko Eva Markun v bralcu vzbuja nasprotujoča si čustva in še bolj popestri nabor nastalih del.

Kot igralci z napol napisano vlogo
Mojstrstvo Boccaccievega Dekamerona je v tem, da preseže zgolj niz posameznih novel in jih poveže v celovito sporočilo. Pri usklajevanju več avtorjev, kot pri novem Arsovem ciklusu, je bistveno, da lahko v okviru celote uporabijo vsak svoj način pisanja. Na neki način so se pisci morali počutiti kot igralci z napol napisano vlogo ali, z glasbeno prispodobo, kot pevke in pevci v pevskem nonetu, v katerem ima vsak svojo barvo in obseg glasu, celo vsak svoj svojo zamisel o skladbi, pa vendarle nastane sozvočje, pove Natalija Šimunovič.

Projekt ustvarja precej majhna ekipa: režiserki Špela Kravogel in Ana Krauthaker, glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina ter tonska mojstrica Sonja Strenar, glasove likov pa od doma med drugim snemajo Klemen Slakonja, Vesna Maher, Sara Gorše, Gregor Čušin, Maja Martina Merljak, Neda Rusjan Bric in Mojca Fatur. K sodelovanju so povabili le samozaposlene igralke in igralce, saj je zanje obdobje karantene zaradi nerednega prihodka še posebno težko.

V spodaj pripetem posnetku lahko prisluhnete prvi od zgodb.