Kot je na predstavitvi izdaje pojasnil strokovni vodja založbe Aleš Šteger, je bila slovenščina doslej edini evropski jezik, ki prevoda neposredno iz izvirnika ni imela. Slovenskemu bralcu sta bila dostopna dva posredna prevoda, iz bosanskega in angleškega jezika.

13 let dela
Zametki slovenske izdaje so se začeli pred 13 leti, ko je ministrstvo za kulturo na pobudo Islamske skupnosti v Sloveniji objavilo razpis, s katerim bi našlo založbo za ta podvig. Okoliščine so bile krive, da se je izdaja zavlekla, a to je bilo po Štegrovem mnenju celo v korist samemu prevodu, ki je v tem času "zorel".

Težko iskanje konsenza
Zgodovino pripravljanja knjige je še podrobneje povzel Drago Bajt, ki je v več fazah sodeloval pri urejanju besedila. Po njegovih pojasnilih je bila predvidena obsežnejša izdaja, ki bi vsebovala arabski izvirnik s slovenskim prevodom leve in desne strani, obširnejše in izčrpnejše opombe, primerjalne preglednice Korana in Svetega pisma, pojasnilo nekaterih zgodovinskih dejstev, splošno uvodno besedo o pomenu Korana za svetovno kulturo in civilizacijo ter spremno besedo o njegovih različnih interpretacijah skozi zgodovino.

Islamska skupnost prevoda ne odobrava
To ni bilo objavljeno, ker je, tako Bajt, marsičemu nasprotovala islamska skupnost. Leta 2006 je bil prevod dokončan in predan skupnosti v pregled, od leta 2007 do lani pa je projekt stal. Konec lanskega leta so se nato lotili pričujoče izdaje zaradi finančnih pogojev, saj bi v nasprotnem primeru založba morala vrniti sredstva. Po Bajtovih besedah se je izkazalo, da islamska skupnost ni bila pripravljena sodelovati pri financiranju in je naznanila svoj prevod, češ da ta ni primeren za versko rabo.

Po besedah Alhadyjeve prevoda, ki bi bil primeren za versko rabo, ni in ga tudi ne more biti, ker je vsa islamska liturgija izključno v arabskem jeziku. O njegovi ustreznosti lahko, kot je poudarila, presodi vsak sam.

Alah ali Allah?
Izpostavila je slovstveno polemiko, ki se je razplamtela ob zapisu lastnega imena Boga. Prevajalca sta se namerno odločila, da namesto ustaljene različice besede Alah zapišeta Allah, ker menita, da ta zapis tako pomensko kot glasovno in pisno povsem ustreza arabskemu izvirniku. Tudi pravopisci si, kot je dodala, niso enotni v tem, ali gre za napako ali ne. Menijo pa, da sta s tem zapisom "odprla v korpusu slovenskega jezika identifikacijsko in strokovno korektno zapisovanje arabskih imen, kar se na Slovenskem še ni zgodilo". Po njenih besedah sta odprla problematiko prečrkovanja nelatiničnih pisav, ki je zastarela ter ne ustreza času in razmeram.

Knjiga muslimanskega dojemanja sveta
Kot je povedal prevajalec, sta s prevodom želela prenesti oziroma zrcaliti občutek, pojmovanje in odnos muslimanov do svoje knjige. Koran namreč predstavlja samo jedro islamske vere, opozarja, da mora človek razmišljati in opazovati okrog sebe, služi pa tudi kot meditativno sredstvo. "Knjiga odgovarja na temeljna bivanjska, življenjska, eksistencialna vprašanja, torej kdo smo, zakaj smo, od kod prihajamo, kam gremo," je dodala prevajalka.

Islamski skrajneži, ki naj bi temelj za svoje delovanje našli prav v Koranu, po njunem mnenju zlorabljajo knjigo in izkrivljajo podobo islama. "Koran ves čas govori o treh verah kot o eni liniji iste vere," je povedal Alhady.

Predgovor je prispeval bosanski teolog Enes Karić, tudi sam prevajalec Korana. Drugo spremljajoče besedilo sta napisala prevajalca, v njem sta pojasnila prevajalske dileme in odločitve. Prevod je opremljen tudi z njunimi opombami in prikazi prevodnih različic imen v Koranu v različnih jezikih; prvotno odločitev, da se imena pišejo v skladu z Biblijo, npr. da je Jusuf Jožef, so namreč opustili in se vrnili k arabskim imenom. Strokovno sta pri knjigi sodelovala še Peter Weiss in Bronislava Aubelj.