Marie NDiaye, prva ženska po letu 1998, ki je prejela Goncourta, si je nagrado prislužila z romanom Trois femmes puissantes (Tri močne ženske). Roman je objavila založba Gallimard, sestavljajo pa ga tri pripovedi, umeščene med Francijo in Afriko, o junakinjah, ki se bojujejo za ohranitev svojega dostojanstva. Prva pripoved v knjigi spremlja učiteljico na težkem romanju od Pariza do Dakarja v dom odtujenega očeta. Druga zgodba o Afričanki je napisana skozi oči njenega francoskega partnerja, ki jo je pahnil v skromno eksistenco v Franciji, kjer nad njima lebdijo demoni njegove preteklosti. Tretja spremlja trpljenje revnega dekleta, ki je prisiljeno oditi iz Senegala v evropski El Dorado; brutalna ilustracija "moderne tragedije". Roman je na police knjigarn prišel septembra in se je nemudoma povzpel na vrh 'bralnih' lestvic.
"Nikoli nisem razmišljala v kategorijah 'črnka' in 'Goncourt'. Zame je to nemogoč način razmišljanja," je povedala nagrajenka, ki se posebej v svojih zadnjih delih dotika zapletenih povezav med Afriko in njenimi nekdanjimi kolonialnimi gospodarji. Leta 2008 je Goncourtovo nagrado prejel francosko-afganistanski pisatelj Atiq Rahimi.
Dobitnik Renaudota: Frederic Beigbeder
Poleg Goncourtove nagrade je žirija sporočila tudi ime dobitnika druge pomembne literarne francoske nagrade, nagrade Renaudot. Renaudota 2009 prejme Frederic Beigbeder za knjigo Un roman francais (Francoski roman), ki je izšla pri Grassetu. Beigbeder je slovenskim bralcem poznan po romanih 2.999 SIT, Windows on the World in Ljubezen traja tri leta.
Prvi roman že pri 18-ih
Marie NDiaye se je rodila 4. junija leta 1967 v Pithiviersu, kraju v osrednji Franciji, očetu senegalskega in materi francoskega rodu. Odrasla je v pariškem predmestju. Mati, profesorica naravoslovnih znanosti, jo je vzgajala v Franciji, medtem ko se je oče vrnil v Afriko. Dekle je leta 1985, pri 18 letih, objavilo svoj prvi roman Quant au riche avenir (Kar se tiče bogate prihodnosti). Kmalu nato se je poslovila od študija in se posvetila zgolj pisanju, nato je objavila celo vrsto romanov in zbirk novel. V 23 letih se jih je nabralo kakšnih dvajset. Večinoma so njena dela izšla pri založbah Minuit in Gallimard, med njimi so tudi; Comedie classique (1988), La femme changee en buche (1989) in La sorciere (1996).
Letošnja nagrajenka je netipična romanopiska, angažirana feministka, ki preseneča s tujostjo svojih pripovedi o ženskah in zapletenih medčloveških odnosih. Leta 2001 je prejela nagrado femina (Prix Femina) za Rosie Carpe, ki bo v slovenskem prevodu kmalu izšel pri založbi Modrijan. Leta 2003 je bila njena drama Papa doit manger na repertoarju gledališča Comedie-Francaise. Leta 2007 pa se je z družino preselila v Berlin.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje