V zapisih, ki so nastajali med oktobrom leta 1922 in marcem naslednjega leta, se Einstein razpiše o potovanjih, znanosti, filozofiji in umetnosti. Veliki fizik, ki je rasizem nekoč opisal kot "bolezen belcev", je imel očitno slepo pego za lastno početje: piše namreč o "delovnih, svinjskih, butastih" Kitajcih. Med drugim pripomni, da "med jedjo ne sedijo na klopeh, ampak čepijo tako kot Evropejci, kadar se hočejo podelati v zaraščenem gozdu. Vse to počnejo v tišini in zadržano. Celo otroci so brezdušni in videti butasti." Potem ko je posebej izpostavil "množičen podmladek" in "plodnost" Kitajcev, zapiše še: "Škoda bi bilo, če bi ti Kitajci izpodrinili vse druge rase. Za take, kot smo mi, je že sama misel na to neizrekljivo grozna."

Zasebni obraz čisto drugačen od javnega
Urednik Ze’ev Rosenkranz, ki sodeluje pri projektu Einsteinovi dokumenti Kalifornijskega inštituta za tehnologijo, je v intervjuju za The Guardian priznal, da komentarji Nobelovca, še posebej tisti, ki letijo na Kitajce, delujejo skrajno odbijajoče. "V precejšnjem kontrastu so z njegovo javno podobo humanitarne ikone. Precejšen šok je, ko te besede primerjamo z njegovimi izjavami v javnosti. Tukaj ni bil zadržan, saj to pisanje ni bilo namenjeno za objavo." Rosenkranz je uredil in prevedel Popotne dnevnike Alberta Einsteina, ki jih je pravkar prvič kot samostojno delo izdala univerza Princeton. Ta dnevnik je pred tem izšel le v nemščini in kot del Zbranih dokumentov v petnajstih knjigah. Tokrat je torej prvič, da bodo besedila prišla tudi do potencialnih bralcev, ki se z Einsteinovo zapuščino ne ukvarjajo akademsko.

V poznejših odlomkih dnevnika o prebivalcih Kitajske zapiše še, da "tudi tisti, ki garajo kot konji, nikoli ne zbujajo vtisa, da se zavedajo trpljenja. Poseben, čredi podoben narod [ … ], pogosto podobnejši avtomatom kot pa ljudem." Ksenofobijo v nadaljevanju začini še z veliko mero mizoginije: "Opazil sem, kako majhne so razlike med moškimi in ženskami; ne razumem, kakšno usodno privlačnost premorejo kitajske ženske, da sonarodnjake omrežijo do te mere, da se ne morejo ubraniti pred konkretnim blagoslovom naraščaja."

V Kolombu na Šrilanki se znanstveniku zapiše, da domačini živijo "v silni svinjariji in precejšnjem smradu", in doda, da "počnejo bore malo in potrebujejo le malo. Preprosti gospodarski krog življenja."

Tudi iz naklonjenih "ocen" bije rasizem
Je pa zato Einstein bolj naklonjeno presojal Japonce, češ da so "nebahavi, spodobni, nasploh zelo privlačni". "Neokrnjene duše, kakršnih ni drugje med temi ljudstvi. Človek mora ljubiti in spoštovati to deželo." Vseeno pa si ne more kaj, da ne bi "opazil": "Intelektualne potrebe tega naroda so videti šibkejše od njihovih umetniških potreb – naravna predispozicija?"

Rosenkranz se pri oceni Einsteinovega pisanja ne izogiba oznaki rasizma. "Njegovi zapisi o izvoru in domnevni intelektualni manjvrednosti Japoncev, Kitajcev in Indijcev definitivno niso zadržani in jih lahko ocenimo kot rasistične – druge narodnosti opiše kot biološko inferiorne, kar je jasen kazalnik rasizma. V tem pogledu veliko razkriva tudi strah, da bodo Kitajci 'izrinili vse druge rase'."

Urednik je za omenjeni časopis poudaril še, da so bila taka neokusna prepričanja v Einsteinovem času sicer prevladujoča, nikakor pa ne univerzalna. "Po navadi naletim na tak odziv: 'Moramo razumeti, bil je produkt svojega časa, svojega okolja' – ampak mislim, da sem poskušal tu in tam pokazati širši kontekst. Obstajala so tudi drugačna stališča, bolj strpni nazori."

V svojem uvodu k novi izdaji Rosenkranz podčrta, da je pomembno raziskati, kako je lahko ugledni humanist, kakršen je bil Einstein, lahko gojil tako ksenofobna stališča do ljudi, ki so mu križali pot. "Zdi se, da je odgovor na to vprašanje izjemno pomemben v današnjem svetu, kjer se je sovraštvo do Drugega tako razmahnilo na toliko različnih koncih. Zdi se, da je celo sam Einstein včasih težko prepoznal sebe v obrazu drugega."