Emil Filipčič je pri založbi Beletrina pravkar izdal roman Moto. Predstavil ga je v pogovoru z direktorjem in glavnim urednikom Mitjo Čandrom v kavarni ljubljanske Drame. Pogovoru v celoti lahko prisluhnete na posnetku na koncu novice.

Moto: abstraktni slikar z avtobiografskimi potezami
Roman je naslovljen Moto, kar je tudi vzdevek njegovega protagonista. Filipčič, ki ga je, kot pravi sam, vse življenje zanimalo, kdo pravzaprav je, in je pisal in pisal, da bi to odkril, tokrat opisuje prijatelja slikarja. "Moto" je torej abstraktni slikar, ki, kakor pravi sam, abstraktno tudi govori in se rad ponorčuje iz naivnih umetnostnih razlagalcev. Pisatelj v romanu prek svojega junaka odkrito spregovori tudi o prestajanju težke bolezni – pri Motu namreč zdravniki odkrijejo raka na jeziku.

Sicer pa v Motu, kot so zapisali pri založbi, "najdemo vse, po kar smo k Filipčiču tudi prišli: domišljijsko razbrzdano, neukročeno pisavo, ki se ne zateka k literarnovedskim paradigmam in konceptom, temveč oživlja čisto radost pripovedovanja in si ob tem s svojo igrivostjo in pozitivno razpuščenostjo drzne kdaj bralca tudi pošteno privoščiti ter ga zaplesti v svojo pripovedno mrežo".

Literarni ludist
Pri založbi so prepričani, da gre za avtorjevo najprepričljivejše delo po romanu Problemi, ki je izšel pred okroglimi desetimi leti in za katerega je bil ovenčan z nagrado Prešernovega sklada. Kritika je sicer že pred desetletji odkrila poglavitno inovacijo Filipčičevega pisanja predvsem v nenavadnem lucidnem humorju in domiselni – popolnoma svobodni – uporabi groteskno-nadrealističnih elementov.

"Če koncept Emila Filipčiča ne bi obstajal, bi si ga moral Emil Filipčič – človek izmisliti, da bi imel Emil Filipčič – pisatelj o čem pisati," je pred leti v recenziji romana Serafa s Šarhove 2 duhovito zapisala Ana Geršak. "Ni skrivnost, da gre za enega tistih avtorjev, ki so sami sebi največji navdih, zato je resnično osebo tako rekoč nemogoče ločiti od njegove literarizacije in s tem mitologizacije."