Kot je v razmišljanju o Babačićevi poeziji ugotovila Irena Novak Popov, so njegova dela "deležna manjše pozornosti, kot bi si jo zaslužila". Pa čeprav je v pesniških krogih priznan, ima zveste bralce in med založniki ter uredniki uživa ugled. Nedvomno je tako tudi zato, ker Esad Babačić pripada tudi kulturi, ki ni nujno "naša", slovenska, ugotavlja avtorica.

"Poezije ne moremo razporejati po ligah"
Na novo izšla zbirka Vsak otrok je lep, ko se rodi je presek Babačićevih najboljših del zadnjih treh desetletij, ki jih je izbral pesnik sam. Kot v spremni besedi zapiše Milan Dekleva, Babačić "sodi v prvo ligo slovenske poezije in se bo - če mu bo naklonjena športna sreča - uvrstil na zaključni turnir najboljših".

Sam pa je imel pesnik, publicist in tudi radijski voditelj, ki je v mladosti pel v novovalovski skupini Via Ofenziva in spesnil kultnega Proleterja, nekaj časa do svojih zgodnjih del podcenjevalen odnos ... "Pojem 'prva liga' je težko resno jemati, saj poezije ne moremo razporejati po ligah. Žal pa je bilo vedno tako, tudi v poeziji se delimo na lige. Nekateri veljajo za vrhunske, drugi pa ne. To je za poezijo katastrofa. Sem pa napisal en kup zanič pesmi v svojem življenju, priznam. Izbor Vsak otrok je lep, ko se rodi je močan, veliko pa je bilo tudi slabih pesmi," v pogovoru pove Babačić.

V lahkotno, a ne neangažirano smer
Njegove nove pesmi pa so našle dom v zbirki Sloni jočejo pošteno, ob katerih Deklevo preveva občutek, da je to "zbirka poslavljanja in prehoda". Avtor potrdi to ugotovitev in doda, da gre za "prehod iz neke silne resnosti, samokritičnosti, samoobsojanja v lahkotno, razbremenjeno in igrivo".

"A to ne pomeni, da ta poezija ne bo angažirana. V trenutku, ki ga živimo, mora poezija nagovarjati vse, vsakogar, ne biti le sama sebi namen in usmerjena k posameznikom, ki imajo ta privilegij, da jo znajo pisati. Naj bo nosilka sporočila, ki lahko ljudem, ki so danes v stiski, ki ne vidijo izhoda, pomaga vsaj za trenutek. Zato mislim, da morajo biti besede čiste, izčiščene in govoriti jezik, ki je blizu večini. V tem smislu je ta zbirka tudi neke vrste vračanje k angažiranosti, ki me spremlja že od začetkov," pojasnjuje Babačić.

"Poezija je izgubila stik s stvarnostjo"
V svojih pesmih je vsekakor angažiran, socialno kritičen (piše na primer o nevidnih izkoriščanih delavcih, ta hip zelo aktualni tematiki, na primer v pesmi Makedonska), naletimo tudi na razmišljanje o potrošniški družbi (Dolga pesem). A zdi se, da poezija sicer ni dovolj pogosto orodje za tovrstne teme ...

"Seveda. Poezija ima trenutno to težavo, da je izgubila stik s stvarnostjo. Je pa res, da je ogromno mladih pesnic in pesnikov, recimo v krogu Mlade rime, ki spet delajo živo poezijo, poezijo, ki ima testo, ki nam je blizu, ki govori o naših osebnih stiskah na način, da se ji ne moreš upreti. To me zelo veseli, saj mojo generacijo in prejšnje zaznamuje nekakšna rigidnost. Čas je, da se odprejo novi pesniški svetovi, prihaja ogromno pesnic, ki so še bolj neposredne in 'krute' kot pesniki in, če je treba, izgovorijo tudi svinjarije. Povedati moraš, kaj si misliš, ne pa bežati v poezijo in se skrivati za njo," je prepričan sogovornik.

"Boks in poezija sta si bila vedno blizu"
Dekleva je Babačića primerjal tudi z velikanom boksa Muhamadom Alijem, ki "silovito udarja, a ves čas pleše kot derviš". Tudi sicer je Babačić znan kot velik navdušenec nad boksom (napisal je biografsko knjigo Trdobojec o slovenskem boksarskem šampionu Dejanu Zavcu, ki ga je popolnoma navdušil). Bi morda lahko potegnil kakšno povezavo med boksom in poezijo?

"Boks in poezija sta si bila vedno blizu, predvsem zato, ker so sami boksarji nagnjeni k 'čudnim', težko razumljivim izjavam, v tem smislu so med športniki najbolj izvirni. Ali pa je tu sploh nekaj posebnega: on je izjemno hitro recitiral rime, iz njegovih ust so letele še hitreje kot udarci iz rokavic. Bil je popoln genij, to so bile zelo dobre rime, ki jih je znal odlično interpretirati, velja za enega najboljših recitatorjev sploh. To je tisto, kar ga je dvignilo nad druge."

V Babačićevi poeziji se pogosto pojavljajo sloni, pa tudi kiti. V čem je skrivnost? "Tako je preprosto zato, ker imam rad živali. Simpatični so mi. Včasih so tu tudi volkovi ..."