Škrabčeva evlalija vsebuje bogastvo latinskega jezika, hkrati pa za učenje ne bi bilo potrebno več kot nekaj ur. Jezik je lep in speven. Tisti, ki obvladajo osnove latinščine, bi se ga lahko na osnovni ravni naučili v dveh urah. Slovnica je zelo poenostavljena. Vse, kar bi nas pri učenju oviralo, je odpravljeno. Sistem časov pri glagolu in način sklanjanja samostalnikov sta preprosta. Jezik je lahek in logičen za govorce vseh indoevropskih jezikov, je dejal jezikoslovec Kozma Ahačič. Vendar se sistem v nadaljevanju zaplete, ker je Škrabec želel, da bi bila evlalija še popolnejša od latinščine. Postavljati je začel različna pravila in načela, da bi se izogibal enakozvočnicam.

Možnosti za razmah evlalije so bile ob začetku prejšnjega stoletja večje, saj se je skoraj vsak srečal z latinščino, če se je učil kakega tujega jezika. Umetni jeziki so začeli nastajati zaradi prepričanja, da latinščina kot univerzalni jezik izumira in ni nobenega drugega jezika, ki bi jo lahko nadomestil. Širša uveljavitev evlalije bi bila podobna današnji uveljavitvi poenostavljene različice angleškega jezika. Vendar v mednarodni skupnosti ni bilo večjega odmeva. Škrabčev vpliv je bil premajhen. Nekaj odzivov v slovenski javnosti in Škrabčevi širši redovni skupnosti je sicer bilo, vendar ta slovenski »esperanto« ni imel veliko govorcev. Verjetno ga je dobro znal le Škrabec in kakšen njegov sobrat frančiškan, ki ga je želel osrečiti, pravi Ahačič.

Ne glede na to smo Slovenci na Škrabčevo evlalijo lahko ponosni, poudarja Ahačič. Če jo primerjamo z drugimi evropskimi umetnimi jeziki, namreč sploh ni slaba.

Stanislav Škrabec velja za očeta slovenskega glasoslovja in pravorečja. Po njem so dobili ime Škrabčeva ulica v ljubljanski Rožni dolini, Škrabčeva pot v Novi Gorici in Škrabčev trg v Ribnici. Letos je minilo 100 let od njegove smrti.

Pogovor s Kozmo Ahačičem lahko slišite v oddaji Jezikovni pogovori.