Zdi se mu celo nevarno brati romane kot eseje. "Če bi želeli spoznati Kongo, bi morali brati zgodovinske knjige. Ko berem, denimo, knjigo francoskega avtorja, je ne berem, da bi izvedel kaj o Franciji, ampak zato, ker me zanima zgodba, ker mi je všeč pisateljski jezik," je pisatelj, pesnik in dramatik, ki piše v francoščini, opisal svoj odnos do književnosti.

Pogovor s svetovno znanim pisateljem se je na sobotnem dogodku, ki se je odvil na Vodnikovi domačiji v ljubljanski Šiški, prepletal z glasbenimi nastopi trap zasedbe Smrt boga in otrok (SBO) ter branji odlomkov iz njegovega romanesknega prvenca Tramvaj 83.

V iskanju cenene sreče
Tramvaj 83 je nočni klub, postavljen v kraj Mestna država, ki je zlatomrzlično ponorela od izkopavanja rud. Mujila piše, da so se v klub "v iskanju cenene sreče zgrinjali" glasbeniki iz nepazljivosti, prostitutke v jeseni življenja, deklice za vse, upokojeni mladi novinarji, nekdanji transseksualci, študentje, na prvi pogled enaki mehanikom, zdravniki, ki postavljajo diagnoze v diskotekah, ljubitelji pornofilmov, oboževalci ljubičev in druge "kar najbolj pisane druščine".

Srečevališče druščin
"Nočni klub je zame oder, tam se ne gibljemo kot doma, ima vlogo srečevališča," je pisatelj povedal o glavnem junaku svojega romana, prostoru. Tudi oder Vodnikove domačije je za en večer postal srečevališče "druščin". Romaneskno vzdušje nelagodja, prežetega s komiko in žalobnostjo, so v polni dvorani poustvarjali Mwanza Mujila z lastnimi interpretacijami odlomkov iz romana in člani SBO-ja s svojo "tramvajsko" obarvano liriko in skeči. Do zadnjega kotička polna podstrešna dvorana Vodnikove domačije se je kot prizorišče odlično ujela z vzdušjem v klubu Tramvaj 83.

"Ko nastopam, pišem naprej"
Eksperimentalni slog iz romana smo lahko občutili že v njegovem uvodnem branju odlomka iz knjige. "Performans je način pisanja," je pisatelj povedal v pogovoru z Aleksandro Gačić, ki na Vodnikovi domačiji tudi sicer pripravlja predavanja in pogovore o afriški literaturi. "Ko nastopam, širim besedilo in ga dopolnjujem, pišem naprej. Performans je pisanje. Ko nastopam, sem z družino in predniki. Vsi so z mano na odru, potrebujem družinsko energijo, energijo svoje vasi, celotnega Konga." V svojevrsten eksperimentalni dialog z njegovim pisanjem so skozi perfromans vstopili tudi SBO-jevci, ki si, kakšno naključje, tudi sicer pravijo družina, ne (le) skupina.

Tramvaj 83 je na odru domačije pred nami oživel v treh jezikih. Pogovor z gostom je potekal v angleščini, mestoma pa tudi v francoščini, kjer je na pomoč iz občinstva priskočila Katja Zakrajšek, prevajalka tega romana, ki je lani izšel pri založbi Modrijan. Tudi odlomke iz romana je Fiston Mwanza Mujila, ki sicer govori kar šest jezikov, bral v francoščini, medtem ko je Benjamin Krnetić, dramski igralec in eden od članov SBO-ja, interpretiral odlomke iz slovenskega prevoda. SBO so "tramvajsko" vzdušje dopolnjevali s svojo avtorsko glasbo in besedili: Neonske Noči, Rane, Walk of Shame, Sleč me in Poljupci.

Kot da bi pisal v fiktivnem jeziku ...
Tudi v pisateljevem vsakdanu in pisanju se prepleta več jezikov, francoščina, nemščina, svahili. Živi v Gradcu v Avstriji, kjer na tamkajšnji univerzi predava afriško književnost. Svoj zapleten odnos z jezikom opiše takole. "Ko pišem v francoščini, sem doma in lahko pohištvo sestavim, kot želim. Ko pišem v nemščini, pa je tako, kot če bi bil pri prijatelju, in moram paziti, da ne poškodujem pohištva. Dom v nemščini je videti tako, da nimam gesla za medmrežje in v hladilniku ni hrane. Preden odidem, pospravim za sabo, da je stanovanje takšno, kot sem ga dobil. V svahiliju pa se počutim kot pri starih starših, ki živijo kot v muzeju, uporabljajo stole iz 60. let. Počutim se, kot da bi pisal v fiktivnem jeziku, ker je v svahiliju napisanih malo knjig. Je pa tudi francoščina postala fiktiven jezik, ker živim v drugi (nemški, op. avt.) jezikovni stvarnosti."

"V Afriki ne govorimo o afropesimizmu"
Za Tramvaj 83 je bil Fiston Mwanza Mujila nominiran za nagrado man booker in velja za enega najodmevnejših eksperimentalnih romanov zadnjih let. A so bili nekateri tudi kritični. Očitali so mu pornografijo revščine, nekateri celo afropesimizem, in ga primerjali s Conradovim Srcem teme, je povedala voditeljica pogovora. Zanimalo jo je, kaj si sam misli o pisatelju kot predstavniku države, celine, regije. "V Afriki ne govorimo o afropesimizmu. Teorija postkolonializma prihaja od afriške buržoazije, akademikov, ki živijo v Evropi. V Afriki je tema modernizacija, ne kolonializem. Afričani, ki živijo v Afriki, se požvižgajo na to, kaj si o njih mislijo Evropejci. Zavedajo se, da je kolonializacija obstajala, vendar ni del njihovega vsakdana."

Teorije, ki prodajajo knjige, a se iztečejo v prazno
"Obstaja vrsta afriških intelektualcev, ki si želijo za vsako ceno podati točno določeno podobo Afrike. Vendar to ni delo pisatelja. Kot je dejal neki drugi pisatelj: kot pisatelji ne delamo za afriško ministrstvo za turizem," je s citatom orisal svoj poklic. Ko se v svojem romanu ukvarja s težkimi temami, denimo z vojno, izkoriščanjem rudnih bogastev in prostitucijo, to počne s humorjem. S tematikami se igra, ne poskuša jih razrešiti ali dati odgovorov, je poudaril. "Mnogi afriški intelektualci, živeči v Evropi, imajo na očeh svoje teorije, ki prodajajo knjige, a se iztečejo v prazno, ker nimajo stika z afriško stvarnostjo."

Poleg humorja je Aleksandra Gačić navedla še eno tehniko, ki opredeljuje njegov slog pisanja ‒ uporabo glasbe. "Piše, kakor da bi igral na džesovske inštrumente," je opisala. Izvedeli smo, da so ga za glasbo navdušili starši in stari starši, in da od vseh glasbenih zvrsti najraje v pisanje vpleta džez, ker je "nehomogen, jemlje veliko elementov od vsepovsod". V tem slogu, mnogozvočju in improviziranih variacijah umetniškega izraza, se je odvil tudi sobotni performans.

"Svet je boljši, kot je bil pred petsto leti"
Fokus programa letošnjega festivala Literature sveta – Fabula, je Zidovi med nami. Voditeljica je gosta vprašala, kako to temo doživlja sam. Opisal se je kot optimist. "Ves čas se pritožujemo, a svet je boljši, kot je bil pred petsto leti. Vedno smo nekako nostalgični in mislimo, da je bilo nekoč bolje. Lahko rešujemo bolečino, a sveta ne moremo popraviti, ker je zlo v njem in v nas. Mislim pa vseeno, da gre svetu bolje, samo najti je treba v kaosu nekaj, kar je dobro za nas. Pred petsto leti ne bi mogli telefonirati, poslati niti mejla niti pisma po pošti in tudi ne bi mogli biti na tem literarnem dogodku."