Biografija Petra Longericha, naslovljena preprosto Hitler, je 1295 strani dolg "špeh", ki bo uradno izšel v ponedeljek. Knjiga med drugim prinaša Hitlerjeve govore iz prvih let njegove politične kariere in odlomke iz zasebnega dnevnika ministra za propagando Josepha Goebbelsa.

"Izrisuje se podoba diktatorja, ki je nadziral vse okrog sebe in ki je imel veliko večjo vlogo pri posameznih odločitvah, kot smo doslej mislili. Spet v ospredje sem želel postaviti Hitlerja kot osebo," je o knjigi povedal Longerich.

Zgodovinske knjige o tretjem rajhu, ki so izšle v zadnjih letih, so se namreč osredotočale predvsem na družbeno in politično ozračje, ki je po porazu v prvi svetovni vojni in nevzdržnih reparacijah omogočila vzpon nacizma.

Kmalu po koncu druge svetovne vojne so se Nemci nekako kolektivno oklenili ideje, da jih je za talce vzela tolpa kriminalcev s karizmatičnim voditeljem na čelu, ki si je vpičil v glavo, da si bo podredil Evropo in iztrebil Jude.

Ni bil samo norec z velikopoteznim načrtom
Longerich, ki sicer poučuje na londonski univerzi, v svoji knjigi zagovarja tezo, da se je Hitler v specifičnih okoliščinah obnašal zelo premišljeno in premeteno (pa čeprav so bile daljnosežne posledice njegove politike katastrofalne). "Treba je načeti vprašanje, kako se je lahko prebil tako daleč. Očitno je znal izkoristiti določene okoliščine v svojo korist in za lastne cilje," argumentira Longreich.

Rasizem je bil priročno orodje
Celo Hitlerjeva rasna politika, zaradi katere je v holokavstu umrlo najmanj šest milijonov Judov, je bila v glavnem zgolj posledica političnega oportunizma, je prepričan zgodovinar, ki trdi, da Hitler v svojih mladih letih ni bil radikalen antisemit.

"Okrog leta 1919 ali 1920 je ugotovil, da bi se v politiki lahko prebil tako, da bi posvojil in propagiral antisemitizem," sklepa Longreich, ki opozarja, da je sovraštvo do Judov jedro Hitlerjeve politike postalo šele v tridesetih letih prejšnjega stoletja.

Hitlerjeva neverjetna nadarjenost za družbeni vzpon je še toliko bolj impresivna, če vemo, da je bil faliran avstrijski umetnik do svojega tridesetega leta "nihče" in brez izdelane ideologije. Šele pozneje ga je, ker ni in ni hotel sprejeti nemškega poraza in povojne pobitosti, pritegnila nacistična ideja.

Dolga roka propagande
Longerich bi prav tako rad spodkopal teorijo, da je Hitler premogel nekakšno neprekosljivo karizmo, ki je hipnotizirala Nemce. Ta mit je bolj ali manj umetno skonstruirala nacistična propagandna mašinerija, ki je širila fotografije očaranih privržencev na shodih.

Avtor v knjigi ne išče izgovorov za nemški narod: jasno napiše, da je velik del državljanov Hitlerja podpiral, nekateri pa so mu seveda sledili iz oportunističnih vzgibov. "Nelogično bi bilo skleniti, da je globoko razklano državo, kar je Nemčija takrat bila, kar naenkrat združila ena sama osebnost in en sam politični nazor," piše.

Nič več prepovedana tema
Tudi 70 let po firerjevi smrti Nemci še razčiščujejo svoj pogled na mrtvega diktatorja, pravi Longreich. "Ne pravim, da se danes navdušujejo nad njim, ampak priča pa smo rušenju nekaterih tabujev." Pri tem navaja porast filmov, ki se snemajo o Hitlerju, pa tudi javno debato o ponovni izdaji Mojega boja.

V luči strahu pred desničarskih ekstremizmom, ki bi ga v Nemčiji lahko podpihovala begunska kriza, Longreich svari pred "grobim" političnim ozračjem, v katerem "ne gre podcenjevati moči , ki ga lahko ima ena sama politična figura."