Čeprav je ljubezen do pisane besede ukoreninjena v iranski družbi z bogato zgodovino umetnosti, znanosti in literature, Iranci po mnenju vlade ne berejo dovolj. Knjigarne v Iranu so redke, v državi s približno 80 milijoni prebivalcev jih je približno 1.500. In če so nekoč založniki knjige še tiskali v nakladi od 3.300 do 5.500 izvodov, so danes te številke drastično nižje, od 300 do 500 izvodov.

Rekordna površina za knjige, gledališče, delavnice
V želji po spodbujanju branja je iranska vlada naznanila, da bodo odprli največjo knjigarno na svetu. Preden so jo zaprli leta 2014, je ta naziv glede na Guinnessovo knjigo svetovnih rekordov pripadal knjigarni Barnes & Noble na 5. aveniji v New Yorku z 14.330 kvadratnimi metri. Nova knjigarna v Teheranu, imenovana Knjižni vrt, bo po napovedih vodje umetniške in kulturne organizacije Teheranske občine Mahamouda Salahija obsegala kar trikrat toliko, 45.000 kvadratnih metrov.

Želijo si, da bi v njej našle prostor knjige vseh založnikov, knjige z različnih področij in za vse starosti, posebno pozornost pa želijo nameniti mladim. Knjigarna bo obsegala tudi dvorano za gledališke predstave in štiri raziskovalne oddelke, kjer bodo univerzitetni profesorji lahko vodili delovne skupine in različne delavnice.

Občina naj bi za projekt že porabila 3 milijone dolarjev (2.714.940 evrov). Ambiciozna iniciativa bo velikopotezno nadgradila majhne poskuse v preteklih letih. V nekaterih prejšnjih letih je denimo potekala kampanja za spodbujanje branja, v kateri so na avtobusih in podzemnih železnicah brezplačno delili knjige in brošure.

Protiislamske, protiiranske ali nemoralne besede ali odlomki so prepovedani
Med razlogi za pomanjkanje branja velik del odgovornosti nosi stroga cenzura države, ki jo najdemo na seznamu desetih najbolj cenzorskih držav, kot poroča iransko-ameriška pisateljica in analitičarka dogajanj z Bližnjega vzhoda Holly Dagres. Založniški proces posameznega naslova ne more mimo natančnega pregleda. Vsako knjigo mora pregledati vsaj en anonimni cenzor, ki mora zagotoviti, da besedilo upošteva določena pravila in predpise oziroma da je skladno s postavljenimi pravili, kot jih posamezni cenzor interpretira.

Cenzorji iščejo specifične besede in fraze, ki bi lahko bile razumljene kot protiislamske, naperjene proti iranski varnosti ali nemoralne. V prevodu serije knjig o Harryju Potterju so tako spremenjeni vsi odlomki poljubljanja in plesanja ter vse omembe alkohola. V nekaterih knjigah so odstranjena celotna poglavja, druge v tiskarno sploh ne pridejo. Letos je ministrstvo za kulturo in islamsko vodstvo dodalo nova pravila, ki prepovedujejo vse, kar iranski ajatola Al Hamenej opisuje kot "zahodno kulturno invazijo na Iran, ki želi uničiti islamsko identiteto," med njimi so prepovedana imena nekaterih tujih voditeljev, tujih živali, sinonimi za vino.

In čeprav so od leta 2013 pod vodstvom iranskega predsednika Hasana Rohanija umaknili prepovedi številnih knjig in filmov (na primer Imeti ali ne Ernesta Hemingwaya ali Esej o slepoti Joséa Saramaga), se na letnem mednarodnem knjižnem sejmu v Teheranu pojavlja zelo malo tujih založnikov ali knjižnih naslovov, vsako leto pa oblasti tudi odstranijo več knjig in zaprejo nekaj stojnic – lani so jih zaprli 29, ker so predstavljale in prodajale knjige tujih založnikov.

Bralci in avtorji državno cenzuro zaobidejo tudi z nalaganjem in brezplačnim pretakanjem prepovedanih knjig z medmrežja. Tam lahko najdejo tudi Satanske stihe Salmana Rushdija, torej prav tisto knjigo, zaradi katere je iranski voditelj ajatola Homeini leta 1989 na njegovo glavo razpisal fatvo. Priljubljene postajajo tudi elektronske knjige, cenzuri pa se upirajo tudi z univerzalnim "postopkom", spretno skritim knjižnim naslovom na poti iz Afganistana ali kakšne druge dežele.