Tržaški literat, ki bo v ponedeljek praznoval stoti rojstni dan, je Jančarja že tedaj začel nagovarjati z "moj mladi prijatelj" in tako ga kliče še danes. "Nisem več prav mlad, on pa tudi ne tako star, kot bi lahko sodili po njegovih letih," pravi Drago Jančar.
Trikratni dobitnik nagrade kresnik se je Pahorju z daljšim besedilom poklonil že ob njegovi 90-letnici in njegova razmišljanja ostajajo enaka. Spominja se, kako sta se pred desetimi leti skupaj udeležila knjižnega sejma v Saint Maloju na bretonski obali. Jančar je predstavljal svoj prvi, Pahor pa že peti ali šesti knjižni prevod v francoščino. Pogovora s Pahorjem se je udeležilo 800 slušateljev in pisatelj je, kot pravi Jančar, "pozabil na literaturo in svojo slavo in z vso vehemenco spregovoril o pravici do obstoja bretonske kulture in jezika ter ostro kritiziral aroganco centralizirane Francije, dvorana pa ga je nenehno prekinjala s ploskanjem".

Človek s prepovedanimi sanjami, ki so postale resničnost
Ko sta se vračala z vlakom v Pariz, je Jančar Pahorju dejal, da je pravzaprav srečen človek. Ne zgolj zato, ker njegovo literaturo pozna in ceni velik del Evrope in Amerike, pa tudi ne zato, ker so marsikatere njegove prepovedane misli, denimo o demokratični Sloveniji, postale resničnost. Pahor je srečen človek zato, razmišlja Jančar, ker je preživel ideološko in totalitarno stoletje kot camusovski 'L'Homme révolté' in ga veselje do kritike in disputiranja ni zapustilo tudi pri častitljivi starosti.
Prijatelj mi je na vlaku odgovoril: "Kaj pa vem? Mogoče imaš celo prav." Potem se je zagledal v blago francosko pokrajino, ki jo je nekoč že gledal, leta 1945 z nekega drugega vlaka, na katerem so se iz koncentracijskega taborišča vozili telesno in duhovno zlomljeni ljudje iz vse Evrope, tako imenovani "nemogoči potniki", se je spominjal Jančar.