Pisateljica, okoli katere obstajajo različni miti, je zaslovela z Neapeljskim ciklom. Ta zajema štiri dela, v katerih je predstavila ženske, ki se v življenju soočijo s kriznim dogodkom. V romanu Dnevi zavrženosti, ki je v prevodu Anite Jadrič lani izšel pri Cankarjevi založbi, je to denimo trenutek, ko protagonistko mož zapusti samo z dvema otrokoma in psom.

Medijsko igro zavrača
Kakršno koli javno izpostavljanje Ferrantejeva zavrača že od samega začetka. Leta 1991 je v pismu svojemu uredniku potrpežljivo razložila. "Če je knjiga kaj vredna, bi to moralo biti dovolj. Ne bom se udeleževala pogovorov in tiskovnih konferenc, če me bodo nanje vabili. Ne bom sprejela nagrad, če mi bodo kako podelili. Nikoli ne bom promovirala knjige, še posebej ne na televiziji, ne v Italiji in ne v tujini."

Italijanski zgodovinar je zdaj prepričan, da je dokončno ugotovil, kdo se v resnici skriva za literarnim psevdonimom. Marco Santagata, ki je sicer tudi sam pisatelj (in izvedenec za Dantejev opus), je za nedeljsko literarno prilogo časnika Corriere della Sera spisal reportažo, v kateri trdi, da ga je pazljivo preučevanje romanov Elene Ferrante pripeljalo do sklepa, da je njihova avtorica neapeljska profesorica Marcella Marmo.

Odgovor se je skrival v šolskem almanahu
Marmojeva se je v mladih letih šolala v Pisi. Zakaj je to pomembno? Kot "dokaz" navaja predvsem podrobnosti iz romana Storia del nuovo cognome (Zgodba novega imena), katerega dogajanje je postavljeno v Piso v šestdesetih letih dvajsetega stoletja. Ena izmed protagonistk obiskuje prestižno šolo Scuola Normale in obiskuje bar, za katerega naj bi vedeli samo študenti. V romanu se pojavi tudi več imen (resničnih) ulic, ki pa so bila v letu 1968 spremenjena, po čemer Santagata sklepa, da je avtorica mesto do takrat že zapustila. Prav tako roman ne omenja poplav leta 1966 in demonstracij malo za tem, kar bi prav tako lahko pomenilo, da pisateljice ni bilo več v mestu.

Vrgel se je v stare almanahe omenjene šole, in pri tem ugotovil, da je profesorica Marmojeva edina Neapeljčanka, ki je v "pravem" obdobju hodila v šolo v Pisi.

"Lotil sem se jezikoslovnega projekta, kot če bi denimo skušal najti atribucijo za starodaven tekst," je Santagata po objavi svojega odmevnega članka komentiral za The New York Times.

Zanimanje za pravo identiteto Elene Ferrante sicer še nikoli ni bilo tako veliko: sklepni roman v Neapeljskem ciklu, Storia della bambina perduta (Zgodba o izgubljeni deklici), je trenutno nominiran za prestižno mednarodno Bookerjevo nagrado.

Mar ne bi Elena Ferrante rekla točno tega?
A ne gre se veseliti prezgodaj: Marcella Marmo je Santagatovo teorijo že zanikala. "Zahvaljejem se vsem, ki so v zadnjih dneh mislili, da sem avtorica uspešnic, ampak že več dni skušam povedati, da nisem Elena Ferrante," je izjavila za italijansko tiskovno agencijo Ansa. Pravi še, da je prebrala samo prvi roman iz Neapeljskega cikla in da bi ji moral Corriere della Sera podariti še ostale (kot opravičilo za nadlegovanje medijev, ki ga je deležna zaradi njihovega članka).

Tudi založba Elene Ferrante, Edizioni E/O, je izdala izjavo za javnost, v kateri poudarijo: "Zanikamo, da je Elena Ferrante Marcella Marmo in upamo, da se lahko vsi vrnemo h komentiranju knjige in ne identitete njenega avtorja."