V zbirki 50 pesmi je Svetina povezal šestdeseta leta z novim tisočletjem in čas velikega pričakovanja z današnjo, digitalno določeno ter duhovno osiromašeno družbo. Zbirka pesmi prinaša obračun s pesnikovo preteklostjo in izkušnjami iz mladih let. Na predstavitvi knjige je pesnik povedal, da se ni izogibal tematik, kot so spolnost, mamila in alkohol.

Nostalgični spomini na svojo generacijo
Motiv sfinge v naslovu zbirke si je pesnik izposodil iz grške mitologije, v kateri lev s človeško glavo predstavlja človeško podzavest. Svetina se v pesmih nostalgično spominja svoje generacije, ki je živela pod geslom "bodimo realisti, zahtevajmo nemogoče". Po spominih pesnika so bili to lepi, svetli časi šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Ti so se končali s Titovim pismom iz leta 1972, ki je naznanjalo svinčene čase.

"Srhljiva bližina oddaljenosti"
Literarni zgodovinar Denis Poniž je v spremni besedi zbirke Sfingin hlev zapisal: "A ta čista teža, ki se mi prikazuje z besedami tvojih pesmi, s pripovedmi, ki so kot stare fotografije dobile patino, a vendar ostajajo tudi take, kot so bile, ko jih je ujelo oko kamere. In tvoja pesem je danes tako oko kamere, časa se ne da ukaniti, saj ga nismo hoteli ukaniti, otroci stoletja prve pomoči, ki smo verjeli, otroško zaupljivi, a tudi moško predrzni, postavljaški, polni ljubezni, vina in besed, ki so najbolj vrele v tistih nočnih urah, ki jih opisuješ s srhljivo bližino oddaljenosti v triindvajseti pesmi; v njej je skrita tudi magična formula, ki pojasnjuje Sfingin hlev, je trenutek, ko praviš z besedami, ki so drugače vznesene in povzdignjene kot takrat, ko so se rojevale iz dejanj, prvič zavedla sva se dvojine."
Poleg poezije tudi eksperimentalno gledališče
Ivo Svetina, rojen leta 1948 v Ljubljani, je diplomiral iz primerjalne književnosti in literarne teorije. Poleg poezije se je kot sodelavec eksperimentalnih teatrov posvečal tudi gledališču, od leta 1998 naprej pa je tudi direktor Slovenskega gledališkega muzeja.
V svoje pesniške zbirke (Svitanice, Pes in Perzijci, Botticelli, Joni, Dissertationes, Bulbul, Peti rokopisi, Knjiga očetove smrti, Glasovi snega, Na obali oceana tovarna poezije in druge) vnaša ezoterične, eksotične, pravljične in mitološke prvine v duhu poznega modernizma. Za zbirko pesmi Lesbos je leta 2005 prejel Veronikino nagrado, ki jo za najboljšo pesniško zbirko vsako poletje podeljuje Mestna občina Celje.
Nagrajen tudi z Grumovo in nagrado Prešernovega sklada
Svetina je štirikrat prejel tudi Grumovo nagrado za svoja dramska dela - leta 1987 za Biljard na Capriju, leta 1992 za besedilo Vrtovi in golobica, leta 1996 za Tako je umrl Zaratuštra ter nazadnje letos za dramo Grobnica za pekarno. V svojih dramskih delih se Svetina sprašuje o temeljnih resnicah sveta in raziskuje podobe zgodovine, ideologije in institucij. Leta 1988 je za zbirko Peti rokopisi prejel tudi eno najvišjih priznanj Republike Slovenije za dosežke na področju umetnosti, nagrado Prešernovega sklada.
Jenkovo nagrado, ki jo prejme Svetina za najboljšo pesniško zbirko zadnjih dveh let, bodo v Društvu slovenskih pisateljev podelili v sredo, 27. oktobra. Prvo so leta 1986 podelili Niku Grafenauerju za zbirko Palimpsesti, lani pa jo je prejel Aleš Debeljak za knjigo pesmi Tihotapci.