Njihova osrednja tema je radost ob življenju in soočenje s smrtjo, tudi sprejemanje zemeljske končnosti.

"V otroštvu je življenje celo, nato se le še kruši."

Ana Svetel se kot literarna ustvarjalka spretno giblje med poezijo in kratko prozo: za knjižni prvenec, pesniško zbirko Lepo in prav (2015), je bila nominirana za najboljši knjižni prvenec leta, knjiga je bila razprodana in ponatisnjena, kar je za pesniške knjige slovenskih avtorjev redko. Ponatisnjena je bila tudi njena druga knjiga, zbirka kratkih zgodb Dobra družba (2019). Z novo, še neobjavljeno poezijo sledi poetološkim smernicam, ki jih je začrtala v prvencu: lucidno, brezkompromisno razpira vprašanja, ki jih pred nas postavlja bivanje. Inteligentna, do neke mere celo intelektualna poezija, a tudi polna nežnosti, sočutnosti – in zmeraj na svetli strani življenja.

"Naravnost noter do skrajnih meja"

Nemška pesnica Nelly Sachs se je rodila leta 1891 v Berlinu. Bila je edinka in je odraščala v kultivirani judovski meščanski družini. Prve pesmi je začela pisati kot najstnica, leta 1921 je s podporo pisatelja Stefana Zweiga izšla njena prva pesniška zbirka Legende in povesti. Proti koncu dvajsetih let 20. stoletja so njene pesmi izhajale v različnih berlinskih časopisih. Po nastopu nacizma v tridesetih letih je Nelly Sachs z materjo v Berlinu živela neopazno in zadržano; vseeno jo je gestapo večkrat zasliševal. Leta 1940 je pobegnila iz Nemčije na Švedsko. Njeno medvojno poezijo zaznamujejo prispodobe bolečine in smrti. Za poezijo, ki jo je pisala po vojni, je značilno, da s trpkim, prizadetim jezikom ubeseduje grozo holokavsta. Leta 1966 je Nelly Sachs prejela Nobelovo nagrado za književnost. Umrla je leta 1970. Izbor njene poezije je za zbirko Nobelovci leta 1979 prevedel Lojze Krakar. Za Literarni nokturno smo izbrali nekaj njenih pesmi iz leta 1964 objavljene zbirke Obrazi iz mraka. Literarni nokturno – Nelly Sachs: Obrazi iz mraka

"Plundro je pobralo čez noč in vrabci so pri zajtrku."

Ana Pepelnik (1979) je do zdaj izdala šest izvirnih knjig poezije. Zadnja njena knjiga z naslovom Treš (2021) je bila nominirana za Veronikino nagrado. Ana Pepelnik pa se je uveljavila tudi kot prevajalka poezije. Prevaja predvsem ameriško poezijo, v knjigah so med drugimi tako izšli njeni prevodi Sylvie Plath, Matthewa Zapruderja in Walta Whitmana. Portret njenega pesniškega ustvarjanja je pripravil Primož Čučnik, poezijo v oddaji pa interpretira pesnica sama. Literarni portret – Ana Pepelnik

"Zgodovina se je v največji meri pravzaprav narobe dogodila."

Erich Fried (1921–1988) je pomembno ime avstrijske in nemške retorične poezije 20. stoletja. Za najpomembnejši prispevek k nemški literaturi štejejo njegovo politično poezijo, v najširšo kulturno zavest pa se je ne le v Nemčiji, temveč z množico prevodov tudi pri drugih narodih zapisal z ljubezensko poezijo. Njegovo pesništvo ni izpovedna lirika v klasičnem pomenu, vseeno pa je po številnih motivih in po svojem odtisu neločljivo povezano z življenjsko snovjo. Po tematiki je ta lirika sicer zelo raznovrstna, je politična in obče človeška, je družbeno angažirana, ljubezenska in moralistična ter je neredko s paradoksi posejana besedna igrarija, za čuda vselej preprosta, lahko dostopna in topla, ob tem pa osupljivo sporočilna. V slovenščini že imamo dve knjigi pesmi Ericha Frieda, nastaja pa tretja v prevodu Štefana Vevarja. Prevajalec je nekaj pesmi izbral za radijsko pokušino. Literarni nokturno – Erich Fried: Sto pesmi za sto let

" Egocentrik sem, ki zna poslušati."

Italijanski pesnik, pisatelj in filmski režiser Franco Arminio, ki smo ga pred leti spoznali prek zbirke liričnih miniaturk Razglednice od mrtvih, je pesmi začel objavljati sredi osemdesetih let, do danes se je nabralo že skoraj trideset večinoma pesniških knjig. Med njimi je zbirka Prepusti cesto drevesom izpred štirih let; gre za pesmi o ljubezni in zemlji, kot jo je imenoval v podnaslovu. Njegove pesmi je prevedla Kristina Jurkovič. Literarni nokturno – Franco Arminio: Zaledje oči