Slišati bo mogoče Povest gospodinje iz Batha iz Chaucerjevih Canterburyjskih zgodb in starejšo zgodbo o efeški vdovi iz Petronijevega Satirikona. V prve januarske dni smo med drugim uvrstili popraznično literarno tarnanje Antona Pavloviča Čehova in obžalovanje Frana Milčinskega. Mnogo vedrine bodo prinesle januarske Humoreske tega tedna, v katerih se bomo hahljali ob pisanju Geralda Durrella.

Tako zelo sem jim odžrla spanje, / da večkrat vpili so na pomaganje.

Angleški pesnik Geoffrey Chaucer se je rodil leta 1342 ali 1343 v Londonu. Bil je tudi dvorjan, diplomat in državni uradnik, služil je pod tremi kralji. Predvsem pa je bil pesnik, ki je zaslovel že kmalu po šolanju kot prvi angleški poet, ki se je lahko kosal z italijanskimi in francoskimi renesančnimi dvornimi pesniki. Veliko je potoval in se seznanjal s sočasno evropsko literaturo, ki mu je služila kot navdih. Njegovo najbolj znano delo so Canterburyjske zgodbe, delo, ki ga žal ni uspel dokončati; od načrtovanih 120 jih je napisal le 24. Gre za novele v verzih, ki imajo okvirno pripoved in so po duhu in snovi deloma še srednjeveške. V knjigi si romarji na poti iz Londona na grob svetega Tomaža Becketa v Canterburyju in nazaj pripovedujejo različne zgodbe; Povest gospodinje iz Batha je jedka satira o gospodinji, ki je pokopala svoje može in obogatela z njihovim imetjem.

Prevod Marjan Strojan, interpretacija Maja Sever, režija Klemen Markovčič. Posneto leta 2010.

Literarni nokturno – Geoffrey Chaucer: Povest gospodinje iz Batha

Nihče ne posluša nerad, če ga siliš, naj si postreže s hrano in živí.

Rimski pisatelj Petronij je živel in ustvarjal v prvem stoletju našega štetja. Tacit, Plutarh in Plinij Starejši ga omenjajo kot razsodnika okusa (arbiter elegantiae) na dvoru cesarja Nerona. Napisal je satirični roman Satirikon, ki je ohranjen v fragmentih; med njimi je najobsežnejši Pojedina pri Trimalhionu. Pripoved o pustolovščinah Enkolpija, ki se s prijateljem Askiltom potepa po deželah in mestih italskega juga, je pisana v mešanici proze in verzov. Vanjo so vložene številne erotične zgodbe iz grških virov – med njimi je tudi zgodba o efeški vdovi. Petronijev roman Satirikon je leta 1973 mojstrsko prevedel Primož Simoniti in za prevod dobil Sovretovo nagrado. Zgodbo o efeški vdovi interpretira dramski igralec Gaber Trseglav; leta 2007 je oddajo režirala Ana Krauthaker.

Literarni nokturno – Petronij: Efeška vdova

Ženina logika, sinočnja gneča na maškaradi v Velikem gledališču, skrokanost, neznanska želja, da bi šli spat, popraznična zgaga – vsa ta mešanica vas sili na bruhanje.

Običaj novoletnega obiskovanja je še danes precej razširjen. Novoletni obiski so bili neuradno obvezni tudi konec 19. stoletja v Rusiji. Kot vsi običaji je tudi ta nekaterim pisan na kožo, drugi pa bi se mu najraje izognili. Tak je tudi lik iz kratke zgodbe ruskega mojstra kratke proze Antona Pavloviča Čehova. Žena ga tako rekoč prisili, da obišče vse mogoče ljudi, potovanje s kočijo pa ni samo mrzlo, temveč tudi razmeroma neprijetno. Zgodbo z zgovornim naslovom Novoletno mučenje je prevedel Marjan Poljanec, leta 2022 jo je interpretiral Željko Hrs; režiser je bil Klemen Markovčič.

Literarni nokturno – Anton Pavlovič Čehov: Novoletno mučenje

Včasih nisem bil tako pameten. Kaj vse sem snedel in kako in koliko! Groza me obhaja ob spominih.

Fran Milčinski (1867–1932) je nedvomno eden največjih slovenskih humoristov. Po poklicu je bil sodnik, ob tem pa pisatelj za mladino in odrasle in dramatik. Rodil se je v Ložu na Notranjskem, služboval je po sodiščih v Idriji, Ljubljani in Zagrebu. Humoristične spise je pisal že kot dijak v Škratu in Rogaču, kot pravi začetek njegovega pisanja pa po navadi omenjajo leto 1900, ko je bila ugodno sprejeta njegova humoreska Zoper samobeležnik. Ustvarjal je tudi za radio.

Za Literarni nokturno na prvi dan novega leta smo izbrali njegov podlistek, ki je bil objavljen v časopisu Jutro 1. januarja 1926 z naslovom Pridiga na novega leta dan o preljubi pameti. Leta 2011 jo je interpretiral Boris Ostan, režiral je Alen Jelen.

Literarni nokturno – Fran Milčinski: Pridiga na novega leta dan o preljubi pameti

Silvestrovo in novega leta dan sta mimo, pa naj ste ga proslavili bučno ali šli preprosto spat, zdaj je konec. Praznični nered je počiščen, hiša spravljena v red, ostanki so končali v smeteh.

Ameriški pisatelj Robert Fulghum, rojen leta 1937, se je v življenju ukvarjal z marsičim; bil je kavboj, pevec ljudskih pesmi, prodajalec pri IBM-u, poklicni umetnik, duhovnik, gostilničar, učitelj risanja in slikanja. Zaslovel je leta 1986 s knjigo Vse, kar moram vedeti, sem se naučil v vrtcu. V njej je duhovito pisal o preprostem življenju in navadnih stvareh, svoj značilni slog pa je ohranil tudi v naslednjih knjigah Napisal je vrsto neleposlovnih del in roman v treh delih. Na vprašanje, kaj dela, odgovarja, da je filozof in da rad veliko premišljuje o vsakdanjih rečeh. Le kaj premišljuje v ponovoletnem času? Knjigo Gorela je, ko sem legel nanjo je prevedla Breda Konte, odlomek interpretira igralec Matej Puc. Leta 2018 je Nokturno režiral Klemen Markovčič.

Literarni nokturno – Robert Fulghum: Ponovoletno razmišljanje

"Zadnjič sva bila z najinim vnukom Remijem na večerji v restavraciji Carreaux Bleus. Razmišljal sem, da bi si naročil piščanca po baskovsko, medtem ko je Remi hotel piščanca s pomfritom. Lydie pa je najprej vprašala, ali so piščance pitali z biopičo."

Francoska avtorica Yasmina Reza (1959) se je doma in v tujini uveljavila predvsem s svojimi dramskimi deli; predstave Art, Bog masakra, Bella figura, En španski komad, Tri verzije življenja idr. pogosto gledamo tudi na slovenskih gledaliških odrih. V njih avtorica zareže v problematiko človeških odnosov in se na videz preprosto, lahkotno, celo zabavno loteva vsakdanjih šumov v medosebni komunikaciji, hkrati pa se sprašuje o družbenem položaju sodobnega človeka. V zadnjih letih se umetnosti sobivanja dotika tudi v proznih delih. V romanu Babilon (2016) se sprva nedolžna sosedska zabava sprevrže v katastrofo. Za roman, ki se strukturno in jezikovno približuje avtoričinim dramam, velja za eno njenih najpomembnejših proznih del; zanj je med drugim osvojila ugledno literarno nagrado prix Renaudot. Roman Babilon je prevedla Janina Kos. Interpretacija Sabina Kogovšek, režija Saška Rakef; produkcija 2024.

Literarni nokturno – Yasmina Reza: Babilon

"Saj ima še dovolj časa za učenje," je rekel Leslie. "Sploh pa zna brati, ali ne? Lahko ga naučim streljati, če pa kupimo čoln, ga naučim še jadranja."

Gerald Malcolm Durrell (1925–1995) je bil zoolog, rešitelj ogroženih živalskih vrst, popotnik, avtor televizijskih oddaj, pisatelj – in mlajši brat znamenitejšega pisatelja Lawrencea Durrella. Rodil se je leta 1925 v Indiji kot četrti in najmlajši otrok Louise Florence Durrell in Lawrencea Samuela Durrella, ki je v Indiji delal kot gradbeni inženir britanskega imperija. Že leta 1928 je oče na hitro umrl in družina se je vrnila v Anglijo. Po nekaj letih turobnega angleškega vremena se je Louisa s tremi mlajšimi otroki – Lesliejem, Margo in Geraldom – preselila v Grčijo, na Krf, kamor je že pred tem odpotoval najstarejši Larry. Za malega Gerryja je bila selitev na grški otok kot prihod v raj; tam se je takoj počutil kot doma. Prevzela ga je tamkajšnja narava, predvsem živali, in to strastno zanimanje je ohranil do konca življenja. Štiri leta življenja na Krfu – leta 1939 so morali Durrellovi zaradi vojne otok zapustiti – je Gerald duhovito popisal v Krfski trilogiji, ki jo sestavljajo Moja družina in druge živali (1956), Ptiči, zveri in sorodniki (1969) ter Vrt bogov (1978). V prvi izmed štirih januarskih humoresk boste slišali poglavje z naslovom Zvrhana mera učenosti iz knjige Moja družina in druge živali; knjigo je prevedla Marjeta Gostinčar Cerar. V njem Gerald popiše enega od poskusov, da bi mu na Krfu vsilili nekaj splošne izobrazbe. Po Geraldovih duhovitih spominih na krfsko življenje so posneli odmevno televizijsko nanizanko z naslovom Durrellovi.

Humoreska tega tedna – Gerald Durrell: Zvrhana mera učenosti