"Kmalu po tistem, ko je Fjodor Fjodorovič Sigajev zalotil ženo z drugim, je prišel v trgovino z orožjem, da si kupi primeren revolver."

Anton Pavlovič Čehov je prve humoristične skice začel pisati že v gimnaziji, vendar se niso ohranile, ker jih je uničil ‒ znani so samo njihovi nenavadni naslovi, na primer Obriti sekretar z revolverjem. Objavljati je začel v prvih letih medicinskega študija, okrog leta 1880, v različnih moskovskih in petrograjskih listih. Med letoma 1883 in 1886 je objavil tudi po več kot sto dvajset različnih zgodb in podlistkov na leto. Za petkov cikel Na valovih humorja, ki ga objavljamo v oddaji Literarni nokturno, je Marjan Poljanec prevedel njegovo zgodbo iz tega obdobja z naslovom Maščevalec (1887).

V tretjem delu ciklusa humoresk Fouada Larouija pa se tokrat v kavarni Vesolje poglabljamo v nenavadno življenje žilavega Nosa, ki je lahko uro vnaprej napovedal krdelo povodnih konjev, svoje talente pa zapravljal v službi policije. Prevedla in izbrala jih je tudi tokrat Urša Jernejc.

"Metro: Tramvaj za mrtve, ki ga uporabljajo živi."
Prvič v slovenščini se bomo seznanili s tako imenovanimi Greguerías, nenavadnimi sentencami, poetično humornimi oznakami, ki jih je v prvi polovici prejšnjega stoletja o stvareh in pojavih okrog sebe vrsto let pisal španski književnik Ramón Gómez de la Serna. Oznako je izumil sam de la Serna, v Literarni večer pa je avtor oddaje Aleš Berger, ki je hkrati poslovenil sentence, uvrstil tudi odlomke iz uvoda k de la Sernovim Greguerías.

"Prišel sem od daleč in začel na dnu. Ampak usoda je bila jasna. Zdelo se mi je, da gleda naravnost vame in v nikogar drugega."
To so besede Nobelovca Boba Dylana iz knjige Zapiski. V njej razmišlja o odločilnih trenutkih na svoji razgibani glasbeni, in kot se je izkazalo, tudi literarni poti. Skozi Dylanove oči in širino njegovih misli spoznamo razvpiti Greenwich Village okrog 1961, ko je prvič prispel na Manhattan. Izleti v New Orleans, Woodstock, Minnesoto in proti zahodu, na katere nas Dylan prav tako popelje, pa dajejo Zapiskom intimen in oseben podton. Ob 80. rojstnem dnevu Dylanu posvečamo Literarni nokturno z uvodnim odlomkom iz omenjene knjige v prevodu Mateja Krajnca in interpretaciji Igorja Samoborja.

Obletnice Stanka Vraza, Hermanna Brocha in Pära Fabiana Lagerkvista.
Stanko Vraz (1810‒1851) se je želel uveljaviti kot slovenski pesnik, se je pa s sodobniki razhajal v tem, da je stremel k uporabi narečnega jezika. V tridesetih letih 19. stoletja se je navdušil za ilirizem, ki so ga slovenski izobraženci večinoma zavračali, saj so se bali, da bi povzročil opuščanje slovenščine. Leta 1839 se je Vraz preselil v Zagreb in začel izdajati pesmi v hrvaščini. Ilirizem je razumel predvsem kot možnost za zbliževanje Slovanov. S Prešernom si je dopisoval in se z njim srečeval. Za oddajo Literarni nokturno smo izbrali nekaj Vrazovih pesmi z večinoma ljubezensko tematiko, ki so 1926 izšle v knjigi Stanka Vraza Slovenske pesmi.

Hermann Broch (1886‒1951), avstrijski pisatelj judovskega rodu je študiral na Dunaju. Leta 1938, po nemški priključitvi Avstrije, so ga aretirali, kmalu pa je prek Velike Britanije emigriral v Združene države Amerike. Broch je eden izmed začetnikov modernega eksperimentalnega romana, celo z elementi postmodernega. Skušal je združevati pripovedništvo z znanostjo, analiziral je sodobnost, razpad tradicionalnih vrednot, ukvarjal se je z metafiziko človekovega bivanja. Je avtor izjemnih romanov: Vergilova smrt in Nedolžneži, pa tudi Mesečniki. Življenjsko pot, predvsem pa njegovo književnost v Literarnem večeru predstavlja Tadeja Šergan. Brochova besedila interpretira Aleš Valič.

"Nihče ni velik pred svojim pritlikavcem."
Švedski pisatelj, pesnik in dramatik ter esejist Pär Fabian Lagerkvist (1891‒1974) je začel pisati že zgodaj in je v svojem triinosemdesetletnem življenju napisal izjemno velik opus romanov, poezije, esejev in gledaliških iger, zato velja za najpomembnejšega dramatika po Strindbergu. Leta 1951 je dobil Nobelovo nagrado za književnost. Osrednja tema njegovih besedil je pogosto dualizem dobrega in zlega v okviru simbolike in likov iz krščanske tradicije.
Roman Pritlikavec iz leta 1944 je prevedel Janko Moder. Velja za Lagerkvistovo osrednje delo, ki se dogaja v nekem italijanskem renesančnem mestu. Pritlikavec pripoveduje o svoji usodi in pogledih na dogajanje okrog sebe, kot bi pisal dnevnik. Je ljudomrznež in tako rekoč poosebljenje zla. Odlomek lahko poslušate v oddaji Izbrana proza.

Nominiranci za Cankarjevo nagrado (26. 5.–29. 5.)
Bliža se podelitev Cankarjeve nagrade in v Literarnih nokturnih bomo v prihajajočem tednu objavili odlomke iz nominiranih romanov.

Andrej Blatnik v romanu Luknje piše o psihozi ob prihajajoči kataklizmi in o iskanju izgubljenega glasbenega posnetka, ki bi morda lahko rešil propadajoči svet. Osnovno pripovedno linijo prelamljajo in dodatno osvetljujejo kratki samostojni zgodbarski prizori. Andrej Blatnik: Luknje

Med nominiranci je tudi roman pisatelja in prevajalca iz španščine Gašperja Kralja Škrbine. Že njegov prvenec Rok trajanja izpred petih let je bil uvrščen v najožji izbor za nagrado kresnik in med finaliste za najboljši literarni prvenec. Glavni pripovedovalec v Škrbinah se loti raziskave o življenjski zgodbi svoje stare mame, ki naj bi služila kot zasnova za literarno besedilo. V teku romana pa tudi pripovedovalec sam postane lik v besedilu Katalonke Klare. Gašper Kralj: Škrbine

Roman Pripovedovalec Mirane Likar je prepričal tako komisijo za Cankarjevo nagrado kot tisto za kresnika za najboljši roman preteklega leta. Kot označuje naslov, junak romana pripoveduje o svojih neverjetnih vojnih izkušnjah na fronti, v taboriščih, o najrazličnejših vlogah, odnosih in identitetah. Iz dela smo izbrali odlomek o tem, kako se je moral pripovedovalec Nikolaj preobraziti v drugo osebo in zakaj. Mirana Likar: Pripovedovalec

V romanu Naj me kdo zbudi Lucije Stepančič ambicozna študentka pride v Firence pisat magistrsko nalogo o baroku, v galeriji jo očara šarmanten aristokrat, po odprtju odide z njim in ... zjutraj je ni več med živimi. A to je šele začetek ‒ nadaljevanje prinaša niz duhovitih, občasno celo obešenjaških pogledov na svet z druge perspektive. Lucija Stepančič: Naj me kdo zbudi