Enodnevni simpozij bosta 15. oktobra dopoldne s pozdravnima nagovoroma uvedla direktor ZRC SAZU Oto Luthar in raziskovalka na Inštitutu za kulturno zgodovino ZRC SAZU Neža Zajc, ki je tudi pobudnica simpozija. Nato bo o Srečku Kosovelu (1904–1926) in Edvardu Kocbeku (1904–1981) spregovorilo več referentov.

Neža Zajc poudarja, da sta tako Kosovel kot Kocbek – čeprav je prvi umrl prezgodaj, drugi pa je s svojim opusom do konca življenja bogatil slovensko literarno zavest – z neizbrisnim pomenom zaznamovala nadaljnji tok slovenske književnosti. Po njenih besedah se njun neizbrisen pomen "pne od oblikovno-slogovnih do nazorsko-duhovnih razsežnosti".

Poudarila je še, da sta oba v polju slovenske poezije ustvarila zarezo oz. vprašljivost, Kosovel zlasti na izrazno-poetološki ravni, Kocbek jasneje v nazorsko-arhetipskem obsegu. "In vendar se zdi, da njuni poeziji (še) nista bili zadostno ali ustrezno ovrednoteni," je poudarila in dodala, da že premišljevanje in pisanje o njiju in njuni poeziji navdihuje. Ob tem je navedla Kosovelovo misel: "Res je: kdor je pesnik, ali je ali ni ...".

Poezija v trenutku nelahke zgodovine
Avtorji prispevkov na simpoziju se na različne načine osredotočajo na posebne značilnosti, vrednotenje in pomen poezije obeh pesnikov. Mestoma vključujejo tudi druge zvrsti njunega ustvarjanja in izraza, kot so proza, eseji, dnevniški zapisi, korespondenca.

Pobudnica simpozija je poudarila še, da je neprecenljivo, da se sodelujoči na simpoziju sugestivno posvečajo tudi vprašanjem, kot je na primer, zakaj sta oba v trenutku nelahke zgodovine za svoj globoko oseben avtorski izraz izbrala prav pesniški izraz.

Pozdravnima nagovoroma sledita uvodni predavanji Borisa A. Novaka z naslovom Kosovelova in Kocbekova verzifikacija: verz kot pot k univerzumu in Janeza Vrečka z naslovom Kosovelove definicije konstruktivizma. Najnovejša spoznanja.

Pesnika, rojena ob zarji tragičnega 20. stoletja
Novak je med drugim zapisal, da sta se Kosovel in Kocbek, "oba pesnika, rojena ob zarji tragičnega 20. stoletja, ob svojih pesniških začetkih boleče soočala s 'krizo verza', kakor je francoski simbolist Mallarme označil izčrpanost tradicionalnega pesniškega jezika, predvsem metrike, na kateri je temeljil". Pesnika sta se po Novakovih besedah "bistveno različno odzvala na ta ritmični, izrazni, čustveni in sporočilni problem".

Novak nadalje izpostavlja, da Kosovel najde izhod v postopku ponavljanja besed in sintaktičnih vzorcev, ki je značilen za t. i. prosti verz, novoosvojeno prostost jezika pa radikalizira z avantgardističnimi eksperimenti, medtem ko je Kocbek po njegovem mnenju v nasprotju s Kosovelom mojster verzifikacije: "Čeprav izkazuje številne presenetljive strukturne podobnosti s svojim vrstnikom Kosovelom, se je v nasprotju z njegovim rahljanjem vezane besede odločil za drugačno pot – po eni strani je stabiliziral ritem prostega verza in mu tako dokončno podelil domovinsko pravico v slovenski poeziji, po drugi strani pa je s svojo novo pesniško občutljivostjo ponovno stabiliziral ritmiko vezane besede in ji z novo rabo znova omogočil pravico do bivanja."

V prvem delu simpozija sodelujejo še Alen Širca, Miklavž Komelj in Milosav Gudović, v drugem pa Janko Rožič in Andrej Božič. Kot zadnja bo s svojim referatom z naslovom Kosovelova in Kocbekova samovzpostavitev avtorskega jaza nastopila pobudnica simpozija Neža Zajc.