Radio Slovenija je pripravil prvi Avdiofestival sodobne govorne avdioprodukcije in radijskega medija. Na odru Cukrarne so oživeli številni slovenski podkasti, pogovori, delavnice. Kako še pripovedovati z zvokom? Kako nagovoriti mlade? Kako v vesolju medijskih vsebin ostati zanimiv?

In pomembno vprašanje je: kaj sploh še ostane radiu? Če mu je bila nekoč izziv televizija, mu je zdaj splet. In radio se širi na splet, oddaje se pretapljajo v podkaste, vse aktualnejše pa so tudi zvočne knjige. In to prav posebne, take, ki jih preberejo kar glavni junaki in junakinje same. Čisto sveža je zvočna knjiga po biografskem romanu filmske in gledališke ustvarjalke Milene Zupančič, ki jo je napisal Tadej Golob. Kot bi Luna padla na Zemljo je izšla pri Založbi kakovostnih programov RTV Slovenija v sodelovanju z uredništvom igranega programa ter založbo Beletrina ob podpori Javne agencije za knjigo RS. Milenino zgodbo pa lahko od ponedeljka do petka ob 19. uri slišite tudi na programu Ars v Odprti knjigi.

Na Avdiofestivalu se je z Mileno Zupančič pogovarjal Žiga Bratoš, ki jo je za začetek vprašal, ali je bilo naporno snemati zvočno knjigo v poleti vročini.

"Bil je res vročinski val, ampak naporno je bilo v vseh pomenih besede. Sprva sem mislila, da bo preprosto – ko so me vprašali, ali bi brala svojo knjigo, sem se takoj strinjala. Še tako vrhunska igralka namreč ne bi vedela tako dobro kot jaz, kaj katera beseda v moji zgodbi pomeni. Ko pa sem začela, sem bila kar precej razočarana nad seboj. Tuje besedilo lahko interpretiraš, svojih besed, svojih misli pa ne moreš."

Ko tako prepoznavna igralska osebnost svoje življenje zaupa še biografiji, ali res vemo o njej vse? Je ostalo še kaj neizrečenega?

"Veliko! Čeprav je knjiga precej debela. Ampak vse pa res ni za javnost."
Ustvarjalni ljudje imajo bogato domišljijo, tudi ta je pomembna za zgodbe.

"Ko sem bila otrok, še televizije ni bilo, kaj šele družbenih omrežij. Bili smo prepuščeni sami sebi. Na podeželju smo se kar naprej družili, si izmišljevali različne igre. Naša fantazija je res imela krila. Danes je morda vse preveč ponujeno na pladnju, s tem pa je manj prostora za fantaziranje."

Milenino zgodbo je v biografijo zapisal Tadej Golob, ki jo je obiskoval doma na Bohinjski Beli.

"Tudi to se nama je zgodilo, da me je Tadej čakal na Beli, jaz pa njega v Ljubljani (smeh). Lepo je bilo, imela sva sproščene pogovore. Ko mi je pošiljal besedila v pregled, mi ni bilo treba nič popravljati. Morda le kakšno ime ali datum, rekla sem mu, da morava biti pri tem res natančna, ker nama zaradi ene same napake nihče več ne bi verjel."

Bohinjska Bela ji zelo veliko pomeni. Če je bilo le mogoče, se je po predstavi vedno odpeljala tja.

"Besedila sem vedno ponavljala v avtomobilu. Imela sem že točno izmerjeno: s kakšno vlogo sem končala že v Kranju, z drugo pred Dramo, s tretjo pa nisem prišla do konca. Od nekdaj se vozim, na začetku sem imela spačke, ti so mi bili najljubši. Sredi noči, v snegu, vendar nekoč ni bilo toliko prometa, sem bila sama na cesti. In če se je kaj pokvarilo, ni bilo dobro. Ko so prišli mobilni telefoni, je bilo veliko laže."

Ko se zdaj vozi z Bohinjske Bele, pa jo pot vedno pelje mimo njenega Dušana – pokojnega moža in režiserja Dušana Jovanoviča.

"Ja, pokopališče je na začetku vasi. Veliko zahajam tja. Pa da ne bom patetična – ne samo zaradi Dušana, tam imam veliko pokojnih, od mame do stricev, tet, Dušanovih staršev. Pa klopco imam pri njegovem grobu, in kakor se morda grozno sliši, meni je na pokopališču grozno všeč. Vesela sem, če sem sama, da se mi ni treba pogovarjati. Večina fotografij z mojih potovanj je s pokopališč. Naj bodo starogrška, inkovska, muslimanska, irska, vsa imajo posebno energijo. Ljudje so od nekdaj za svoje pokojne izbirali posebne prostore. Hkrati na pokopališčih, pa so lahko zelo skromna na pogled, veliko izveš o deželi, ljudeh."

Zanimivo, da so včasih izrazito zgovorni tudi igralski prizori, v katerih se ne zgodi veliko, skoraj nič, pa vendar: droben gib, komaj opazna sprememba izraza na obrazu, tih vdih, energija pa izjemna. Tudi smrt ni treba, da je dramatična, lahko je mirna, komaj opazna, kot tista v Cvetju v jeseni.

"To je režiser Matjaž Klopčič res dobro naredil. Malo sem tudi jaz pomagala, kajne (smeh). Lahko bi bilo zelo patetično, pa bi se med umiranjem držala za srce in oh in sploh. Hvala bogu ni bilo tako. Ko Meta umre, jo vidimo samo v hrbet. Tako v gledališču kot v filmu je težko držati tanko mejo, da se ne prevrneš na levo ali desno. Biti moraš natančen, zbran. Seveda pa je v tebi napetost."

"Ko zavesa pade, je konec. To, kar igralci počnemo, ni vživljanje," pravi Milena Zupančič.
"Nekateri pravijo, da se vživljajo in da še dolgo potem živijo z vlogo; jaz nisem te vrste. Čustveni spomin pa zelo uporabljam. Ko smo že pri smrti – recimo, da moraš na odru zaigrati, da ti nekdo umre in ti je grozno. S čim si najbolj pomagam? S tem, da se spomnim, kako je bilo meni ob takih dogodkih. Sem z glavo butala ob zid? Ne, nisem. Torej tudi na odru ne bom. Notranji čut ti pove. Nisem pa taka, da bi se tako vživela, da bi na odru zares jokala. Saj imamo različne trike, ki se jih naučiš. Pomemben je razmislek, kdaj jokati. Potem pa pogledaš v najmočnejši reflektor in solze pritečejo."

Nekaj pa na odru ni bilo zaigrano – ko je v predstavi prižgala cigareto.

"Tudi zdaj bi jo, če bi jo lahko. Kadar koli mi je uspelo kakšnega režiserja prepričati, da moj lik kadi, sem z veseljem. Tudi kot kraljica v Hamletu, ko imajo banket: to bi bil pravi komplet, sem rekla, ima viski v roki, samo še cigareta manjka. Ljudje so se menjavali, ampak hiša je bila pa vedno polna," pravi. To so spomini na otroštvo, ki se ji zdi oddaljeno dvesto let, ne dobrih sedemdeset. Še posebno živahno pa je bilo, ko so poslušali radio. Radijske igre so jo nagovorile v gimnaziji.

"Radio še vedno zelo pogosto poslušam. Zjutraj ga prižgem, ko grem spat, okoli treh ali štirih zjutraj, pa ga ugasnem. Na njem dobim vse informacije. Je pa bilo nekoč na radiu več umetnosti in kulture. Tudi pred sprejemnim izpitom za akademijo sem po radiu slišala pismo Tatjane Jevgeniju Onjeginu in se ga na pamet naučila. Moj nastop je bil najbrž velik patos, ampak sem res uživala. Radio mi je približal igralski poklic."

Milena Zupančič ni želela običajne biografije, ki bi kronološko opisovala njeno življenje, saj tudi sama ni običajna, vsakdanja. Tako na programu Ars v štiridesetih delih, posnetih po biografiji Kot bi Luna padla na Zemljo, odkrivamo ne samo njeno življenje, ampak tudi polpreteklo zgodovino slovenskega in jugoslovanskega gledališča ter filma. V recenziji ob izidu knjige leta 2018 je Katarina Mahnič zapisala, da je ta "veličastna hvalnica nekega življenja, ubesedena brez hvale; živahen popis navidezno brez vsakega reda nametanih dogodkov, ki sestavljajo smiselno celoto; svojevrstno gledališko besedilo za enega igralca, ki hkrati diši po romanu in filmskem scenariju. Povrhu vsega je to zelo univerzalna knjiga – ni treba, da se bralec posebej navdušuje nad filmom ali gledališčem, niti ne nad Mileno Zupančič, da bi ga besedilo pritegnilo, saj njen poklic še zdaleč ne omejuje njenih zanimanj in širine duha."

V knjigi so vpletene še izpovedi igralki najbližjih in najpomembnejših ljudi: Radka Poliča, Dušana Jovanovića, hčerke Maše in Toneta Partljiča.

Zvočno knjigo so pripravili interpretka Milena Zupančič, režiser Alen Jelen in tonski mojster Nejc Pipp. Za glasbeno opremo pri oddaji Odprta knjiga je poskrbela Darja Hlavka Godina.