Komelj je naslov za zbirko našel v operi Richarda Wagnerja Tristan in Izolda. V sklicevanju na sporočilo tega radikalnega umetniškega dela, ki je zaobrnilo uveljavljene predstave o razmerju med življenjem in smrtjo, skuša delo skozi različne pesniške oblike in postopke, ki ponekod raziskujejo tudi mejo med poezijo in prozo, posegati v mehanizme naše simbolne resničnosti.
Podiranje meja med poezijo in prozo
Knjiga na nekaterih mestih zavestno meša poezijo in prozo, pravi Komelj. "Vanjo so vključeni tudi prozni teksti. A ne samo to, ob formah, kot so soneti in balade, je najti tudi pesmi, ki so nastale kot prepisi na tleh najdenega listka, obvestila hišnega sveta in podobno," je povedal. Dodal je, da ga je predvsem zanimalo branje kot poetsko dejanje, "kako je pravzaprav branje tisto, ki vse lahko spremeni v poezijo". Kot razlaga, je specifičnost poezije prav v tem, da v njej jezik najintenzivneje bere samega sebe in je seveda zmožen tudi samokritike. "Poezija ni ločena od siceršnje govorice, ampak je specifična v tem, da je tisti prostor, kjer lahko ta govorica najbolj sreča samo sebe in tudi problematizira samo sebe," je še povedal Komelj, ki zbirko v kontekstu svojega dosedanjega pesniškega opusa vidi kot zelo posebno.
Junaki ne obupajo, ampak storijo kar je treba
Pregelj se v knjigi Vdih. Izdih. loteva vprašanj tujcev in tujstva, beguncev in begunstva. V njej piše o tem, kako smo izgubili občutek za druge in za naravo, kako smo postali brezbrižni in kako živimo v nekem stalnem strahu. Vendar lahko tudi kaj storimo, pravi pisatelj. Imeli smo preteklost, imamo sedanjost in prihodnost. Junaki njegove zgodbe ne obupujejo, ampak storijo, kar je treba.
V knjigi so meje med resničnim in fantazijskim svetom krhke in majave - zdi se nam, da smo v neki mračni antiutopiji, a je ta z vsako stranjo bolj podobna našemu resničnemu svetu. Vdih. Izdih je izjemno izpisana prilika in hkrati angažirano pisanje, ki se svojsko odziva na aktualno begunsko krizo.
Panoramski portret povojne poljske družbe
Peščena gora je poetično ime za betonski blok v šlezijskem mestu Walbrzych, kamor je umeščeno dogajanje istoimenskega feminističnega, ikonoklastičnega, jezikovno svežega in z epskim zamahom izpisanega romana poljske pisateljice Joanne Bator. Delo skozi številne majhne, pogosto ganljive, tople ženske zgodbe izrisuje panoramski portret povojne poljske družbe z njenimi etničnimi, religioznimi, patriarhalnimi in drugimi mitologijami.
Po besedah avtorice spremne besede Tine Podržaj ima glavna junakinja veliko skupnega s pisateljico. Tudi ona je želela pobegniti iz svojega rojstnega mesta, kar ji je, tako kot junakinji njenega romana, uspelo. Veliko je tudi skupnih elementov iz otroštva. Zgodbo glavne junakinje je opisala kot "zgodbo o nepripadanju in izstopanju v družbi, kjer to ni dobra lastnost", kot posebno odliko knjige pa izpostavila opis paradoksov poljske povojne družbe, ki so "tisti humorni deli knjige". Roman je poslovenila Staša Pavlović.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje