Na teh praviloma barvnih naslovnicah mlade ženske – odvisno od izdaje – strmijo v daljavo, zamišljeno pestujejo cigareto ali se skrivajo za sončnimi očali. Romani, ki bi jih včasih establišment prezirljivo odpisal kot "žensko literaturo", banalno čtivo. A Sally Rooney, ki se je prijemajo vzdevki, kot je "Salinger za generacijo Snapchata", je le ena od številnih avtoric, ki dokazujejo, kako reduktivne so take predpostavke v resnici.
Pri založbi Sanje je v prevodu Vesne Velkovrh Bukilica pred kratkim izšla literarna uspešnica Pogovori s prijatelji (Conversations With Friends), roman, s katerim je takrat 26-letna Sally Rooney pred dvema letoma izbruhnila na literarno prizorišče in – v založniškem jeziku, ki rad operira s presežniki – postala "literarni glas milenijske generacije".
Oktobra bo založba Mladinska knjiga izdala drugi pisateljičin roman, Normalni ljudje (Normal People), prav tako v prevodu Vesne Velkovrh Bukilica.
Ko se je glas o Sally Rooney razširil onkraj meja rodne Irske, je v hipu postala zvezda – in to zvezda tiste najbolj neoprijemljivo kul vrste: literarna zvezda. Medtem ko so nam njeno pisanje na družbenih omrežjih priporočali vsi od Sarah Jessice Parker do Zadie Smith, so spletni mediji objavljali članke tipa "Ali je poziranje z romanom Sally Rooney novi statusni simbol Instagrama?". Newyorške knjigarne so njene knjige v prednaročilih prodale, še preden so prispele čez Atlantik, in njene literarne večere je bilo treba prestavljati v večje avditorije od običajnih branj za peščice literarnih moljev.
Največja ironija pri vsem skupaj je seveda v tem, da je tovrstna viralna slava v ostrem kontrastu z introvertirano, družbenokritično, protikapitalistično naravnanostjo pisateljičinih protagonistk. Rooney je lani v intervjuju za savdski The Gulf News jasno povedala: "S knjigami je tako, da jih lahko bere vsak. Ob Pogovorih s prijatelji je najbrž uživalo veliko ljudi, ki so del sistema, ki aktivno eksploatira tuje delo. Prav gotovo so knjigo prebrali kaki najemodajalci, ki se jim je zdela super. Sem vesela, da sem tem ljudem ponudila deset ur razvedrila? Niti ne!"
Najzanimivejši adut Sally Rooney je namreč ravno v tem, da v svojih romanih popisuje milenijsko generacijo, za katero do zdaj ni bilo prostora na seznamih najbolje prodajanih knjig, obenem pa bralcem, ki so morda pričakovali lahkotno razpredanje o minljivih ljubeznih in dekadentnih ekscesih dvajsetletnikov, skoraj mimogrede postreže še z marksističnimi postavkami in političnimi opredelitvami.
V eseju za The Irish Times, ki je izšel kmalu za romanom Pogovori s prijatelji, pisateljica razkrije, da sprva ni imela namena napisati romana. Ideja o univerzitetnih študentkah, ki se spoprijateljita z dobrih deset let starejšim zakonskim parom, se ji je zdela dobro izhodišče za kratko zgodbo. "Začela sem pisati zgodbo z naslovom Melissa, ki pa je počasi postajala predolga. Pisala sem, dokler se mi ni zdelo, da sem pri koncu, takrat je bil rokopis že približne dolžine romana." Cela zgodba je sicer podana skozi oči 21-letne Frances, ki študira angleško književnost, obenem pa dela še kot pripravnica v literarni založbi in ustvarja poezijo, ki jo v živo uprizarja skupaj s svojo najboljšo prijateljico (in nekdanjo partnerico), Bobbi. Po spletu okoliščin Frances in Bobbi zatavata v orbito zakonskega para v tridesetih, ki nanju v hipu naredi vtis: Melissa je sofisticirana pisateljica s čudovito urejenim domom, njen mož Nick pa srednje znan, silno čeden igralec. Frances se zaplete z Nickom, a morda predvidljivi in neštetokrat videni motiv zakonske nezvestobe v rokah Sally Rooney dobi premišljeno, niansirano obravnavo.
Struktura zgodbe je ohlapna, polna zastranitev in slepih ulic – kot naša vsakdanja življenja, ki jih pač ne usmerja roka vsevednega pripovedovalca. Roman se pravzaprav celo konča in medias res, kot iztočnica v resnično življenje, kot pogovor (s prijatelji), ki se bo nadaljeval ob kaki drugi priložnosti. (Kot vodilo v spominu odmeva le uvodni moto, citat Franka O'Hare: "V trenutkih krize se moramo vsi vedno znova in znova odločiti, koga ljubimo.") Pisateljičina naslednja knjiga, Normal People, je sicer postavljena v podoben svet mladih intelektualcev, a predstavi druge protagoniste.
Večino recenzentov prepriča predvsem življenjskost in prepoznavnost literarnih junakov – predvsem žensk v romanih Sally Rooney. Frances, ki je obenem sramežljiva in navzven neverjetno cinična, hladna, je tudi krhka in ranljiva. Samodeklarirana "komunistka" in pisateljica, ki je vzpon po hierarhični lestvici in "kariera" ne zanimata. "Čeprav sem vedela, da bom prej ali slej morala v službo s polnim delovnim časom, prav gotovo nikoli nisem razmišljala o sijoči prihodnosti, kjer bom plačana za opravljanje ekonomske vloge," pravi. "Včasih sem imela občutek, da me lastno življenje preprosto ne zanima, kar me je potrlo. Po drugi strani pa sem imela občutek, da je moje nezanimanje za bogastvo ideološko zdravo. Preverila sem, kakšen bi bil povprečni letni dohodek, če bi bruto svetovni proizvod enakomerno razdelili med vse ljudi; po Wikipediji naj bi znašal 16.000 dolarjev. Nobenega političnega ali finančnega razloga nisem videla, da bi kdaj morala zaslužiti več kot toliko." (Ob tem je treba povedati, da junaki sicer res prodorno razmišljajo o dinamikah moči, kot jih oblikujeta spol in pripadnost družbenemu razredu, a to jim ne prepreči, da se ne bi na primer udeležili letovanja v sredozemski počitniški hišici bogatih znancev. Tako oni kot tudi bralec se ves čas akutno zavedajo tega protislovja.)
Kot pripovedovalka zna Frances svoja občutja podati na način, v katerem se je lahko prepoznati, tudi če ne delimo njenih življenjskih okoliščin. Čeprav se trudi ohranjati videz distancirane neomajnosti, je s položaja bralca lahko spregledati njene obrambne mehanizme in slepe pege v čustveni inteligenci. Sally Rooney je izjemno nadarjena za psihološko portretiranje, ki ne zajame samo bistva tega ali onega protagonista, pač pa izmuzljivo naravo medčloveških odnosov v manjši skupini ljudi. Če že ne s samo junakinjo, se je lahko poistovetiti z njenimi odnosi do bližnjih, ki se pogosto nakrhajo ali kar zlomijo zaradi napačnih zaključkov in neizrečenih predpostavk. Rooney zanimajo odnosi med ženskami, ki segajo onkraj togih zamejitev prijateljstva ali romantičnega odnosa. Frances svojih odnosov dosledno noče reducirati na etikete: "Marianne naju je na faksu videla, da se drživa za roke, in rekla: spet hodita! Skomignili sva. Bilo je razmerje in ni bilo razmerje. Vsak svoj gib sva občutili neprisiljeno, in če sva navzven dajali vtis para, je bilo to za naju pač zanimivo naključje. Na ta račun sva skovali šalo, ki je bila brez pomena za vse, z nama vred. Kaj pa je prijatelj? sva rekli šaljivo. Kaj pa je pogovor?"
Kot se za "glas generacije" spodobi, tudi Rooney, ki je bila rojena leta 1991, tradicionalno formo romana prepleta z novodobnimi sredstvi komunikacije, ki sooblikujejo naše odnose, z e-pošto in SMS-sporočili na čelu; "življenje na spletu" obravnava kot nekaj samoumevnega in ne kot nekakšen simptom odtujenosti ali površnosti sodobnega življenja.
Skrbi, ki tarejo njene fatalistično razpoložene like, so značilne za svet po globalni recesiji leta 2008 in obenem univerzalna tema romanov odraščanja. Že res, da sta Frances in Bobbi odrasli v popolnoma drugačnih okoliščinah kot apatični zabušanti generacije X (in celo v drugačnih kot generacija Z, ki danes svari pred okoljsko katastrofo), ter da bi z nenehno samorefleksijo v resničnem življenju marsikomu šli na živce – a teme hrepenenja, dvoma vase in iskanja smisla prinašajo uvid, ki se ga ne da reducirati na letnico rojstva ali specifičen zeitgeist. In prav zato bi bilo Sally Rooney kratkovidno odpisati kot zgolj kronistko ene same generacije ali zgodovinskega trenutka.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje