Delo, ki ga je pisateljica, pesnica in šansonjerka napisala z Matejem Šurcem, menda briše vse stereotipe o avtorici. V resnici je še hujša, pravijo v založbi Beletrina.

Knjigo, ki predstavlja manj znano stran sicer dobro poznane ustvarjalke, so predstavili v Mini teatru. Knjiga osvetljuje med drugim avtoričino bežanje v otroštvu, njeno iskanje med odraščanjem in zavestno odločitev o neizprosni samosti v zrelih letih. Zgodba Svetlane Makarovič je popisana na 330 straneh, zapise pa spremlja tudi več kot 50 fotografij in bibliografija avtorice. Delo je oblikoval Boštjan Pavletič.

Igriva, zabavna, ironična in drzna predstavitev je bila obarvana z avtorici tako ljubimi šansoni. Večer je bil zastavljen v satiričnem duhu, zaznamoval pa ga je pogovor Šurca in Svetlane Makarovič o njenem življenju, mišljenju in knjigi. Pogovor je s svojimi zasoljenimi izjavami motil maček Kotik, ki ga je upodobila Anja Novak.

Svetlana Makarovič se je rodila leta 1939 v Mariboru. V Ljubljani je končala srednjo vzgojiteljsko šolo in leta 1968 diplomirala na Akademiji za gledališče, radio film in televizijo. Nekaj časa je igrala v Mestnem gledališču in pozneje v ljubljanski Drami.

Sorodna novica "Ne vem, če drži floskula, da je v vsakem človeku nekaj dobrega ..."

Njena prva pesniška zbirka Somrak je izšla leta 1964, tej je sledilo še šestnajst zbirk. Med najbolj znane spadajo Pelin žena, Vojskin čas in Tisti čas, zaznamujejo jih motiv zla ter slogovne in doživljajske prvine iz ljudskega mitskega sveta, s katerimi ustvarja baladno ozračje. Leta 2002 se je od poezije poslovila z antologijo svojih najboljših pesmi z naslovom Samost (2002), ki je bila izdana v samozaložbi. Izšla je v le 100 izvodih, od katerih so jih prodali le tretjino, medtem ko so preostali izvodi shranjeni kot dediščina, iz katerih naj bi se po njeni smrti financiral mariborski azil za živali.

Leta 2018 je izšla njena druga zbirka haikujev z naslovom Naj bo poleti, njena prva zbirka haikujev z naslovom Zima vezilja je izšla leta 2016.

Tretja izdaja pod okriljem Beletrine
Založba Beletrina je poleg biografije izdala dve njeni pesniški knjigi, zato se je ideja o nastanku knjige njenih spominov porajala s svetlimi nameni, a je prišlo do zapletov. Beletrina se zavzema za popolno spoštovanje umetniške svobode, a to ni vedno najlažje, saj je delovanje založbe kot nevladne organizacije vselej pogojeno s pridobivanjem sredstev na evropskih in domačih razpisih ter s prodajo knjig in drugih storitev, je zapisal urednik biografije in programski direktor založbe Aleš Šteger.

Dodal je še, da za biografijo niso razpolagali s subvencijo javne agencije za knjigo, a so s prerazporeditvijo sredstev na škodo drugih izdaj oziroma programov založbe za to izdajo zagotovili enega najvišjih avtorskih honorarjev v zgodovini založbe in optimalne pogoje vsem, ki so sodelovali pri nastajanju knjige.

"Kljub temu se je Svetlana Makarovič na sredi poti nepojasnjeno odrekla dvema pomembnima sodelavcema pri nastajanju knjige, Eriku Valenčiču in Svetlani Slapšak. Vse to nas ni odvrnilo od nadaljnjih priprav za realizacijo biografije, saj smo se zavedali pomena tovrstne knjige za slovenski kulturni prostor. Ponovno iz nepojasnjenih razlogov se je ob zaključevanju knjige bes pesnice usmeril še proti sami založbi Beletrina in meni kot uredniku. Zapakiran v umetniško formo satire sem pristal znotraj knjige. Ker sem bralcem tega dela dolžan tudi svoj pogled na avtoričine satirične bravure, smo v knjigo uvrstili kratek uredniški dodatek, kjer tudi sam ostajam zvest satiri," je pojasnil Šteger.

Svetlana Makarovič ima z več kot 300 knjižnimi naslovi eno najobsežnejših slovenskih bibliografij, za svoja dela je bila večkrat nagrajena. Prešernovo nagrado za življenjsko delo so ji namenili leta 2000, a jo je zavrnila. Uradno se je upokojila leta 1997.

V proznih delih je oblikovala samosvoj slog, v katerem prevladujejo živali s posebnimi imeni in premišljenimi značaji, v njih se pogosto pojavi arhetipski motiv odhoda od doma. Veliko njenih del je bilo uprizorjenih kot gledaliških iger. Največ uprizoritev je doživela Sapramiška (Lutkovno gledališče Ljubljana), ki je bila prvič uprizorjena leta 1986 in jo igrajo še danes.

V spodnji galeriji si lahko ogledate še nekaj utrinkov s predstavitve knjige v Mini teatru.