Oglas
In prav pričevanja o tej pogubni vojni v največji meri opredeljujejo tudi njo, njen pogled na svet in okolico, v kateri odrašča. Travmatična doživetja njenih prednikov se vraščajo vanjo in postanejo njena spominska usedlina. Ko opazuje domačo pokrajino, njene grabne in tesni ali ko gre na obisk k sosedom, se v njenem notranjem vidu zrcali vse tisto, o čemer so ji pripovedovali: kdo je umrl v koncentracijskem taborišču, koga so pretepli do smrti ali kje so se skrivali partizani.
Prisotnost spomina je tematizirana že v naslovu. Angel pozabe naj bi poskrbel, da ljudje pozabijo, saj je marsikaj, kar se zgodi v življenju, bolje zastreti s pozabo, da lahko živimo naprej. Toda zgodi se, kot spretno zasuče to trditev pisateljica, da včasih prav angel pozabe ne izbriše sledov preteklosti. In tako se ta nadaljuje v sedanjosti, sedanjost se torej zatakne v že preteklem in življenju ne uspe, da bi steklo naprej. Deklica, ki je glavni lik in pripovedovalka romaneskne zgodbe, s svojim doživljanjem dokazuje, da njena sedanjost, pa čeprav je povojni otrok, ostaja vojna, resda davno končana, vendar v marsičem nerazrešena.
Knjiga pokaže, kako silovito to stanje določa človeka in kako se vojna kot senca vleče skozi vse njegovo življenje, postane njegova stalna sopotnica ter se kot vlečka oprime tudi naslednjih generacij.
Maja Haderlap je pripovedno zlasti močna, ko izrisuje posameznike in njihove usode, posnete po resničnih osebah. Njeni opisi in miselno tkanje bralca potegnejo v svoj tok. Izstopa lik očeta, nezmožnega, da bi se spoprijel s strahovi, ki jih je v njem pustila vojna, najbolj večrazsežnostno pa pred nami oživi babica, ki je predstavljena z izjemno nežnostjo in hkrati natančnostjo. Kot mlada ženska je del vojne prebila v Ravensbrücku, bila je ena izmed taboriščnic, ki so sicer preživele kalvarijo, a z ranami, ki se niso nikoli zacelile.
Pisateljica v knjigi govori o specifiki koroškega prostora in njegove slovensko govoreče skupnosti, ki se brez predaha bojuje za svoje pravice. Prikazuje njen občutek pripadnosti slovenstvu in vendarle razklanost na dva naroda, dve identiteti. Vzporedno odpira univerzalna vprašanja o človekovem soočanju tako z lastno kot z družinsko preteklostjo in o dramatičnih življenjskih zasukih. Takole zapiše: "V Ravensbrücku so se ženske iz grabnov srečale z ženskami iz cele Evrope, s koroškega roba potegnjene v središče vojne, v katerem so se križale življenjske poti Evropejk, iz koroške odročnosti v žarišče smrti."
Roman Angel pozabe je v nemško govorečem prostoru doživel velik uspeh, v prostoru slovenske Koroške pa deluje katarzično, najverjetneje zato, ker je avtorica v njem s tolikšnim posluhom načela dolgo zamolčane teme.
Zgodovinskih knjig pa tudi romanov ter raznih pričevanj o drugi svetovni vojni ne primanjkuje. Zakaj bi se torej lotili branja Angela pozabe, ki nas spet prestavlja v tisti trdi čas? Morda zato, ker je Maja Haderlap o njem spregovorila samosvoje, saj se kot pripadnica povojne generacije umešča v moderno dobo, a kljub temu je ostala zaznamovana. In prav dekliško ženski pripovedni glas, razumevajoč, mestoma humoren, malce odmaknjen, toda čustveno zvest svoji dediščini, je, kot kaže, tisti, ki mu želijo prisluhniti tako ljudje v njenem lastnem kot v širšem evropskem prostoru.
Tesa Drev, radio ARS
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje