Ali, kot na neki točki pripomni androidni protagonist: "Morda smo ljudi postavljali na malo previsok piedestal."

Kako bo torej razvoj umetne inteligence preoblikoval prihodnost človeštva? Francoski umetnik Mathieu Bablet je okrog tega vprašanja zasnoval risoroman Ogljik & Silicij, ki je letos v prevodu Saše Jerele izšel pri založbi VigeVageKnjige. Skrajno intelektualistično delo se sprehodi skozi 271 let življenja na umirajoči Zemlji, kot jih doživljata napredna androida na lovu za smislom v postapokaliptičnem svetu.

35-letni Mathieu Bablet je že od mladih nog vedel, da je strip zanj več kot samo način preganjanja dolgčasa. "Moja sanjska služba, ko sem bil otrok, je bila služba striparja – no, ali pa astronavta, kar se je takrat zdelo veliko težje izvedljivo," je Francoz povedal v pogovoru za MMC. "Moji starši so imeli ogromno zbirko stripov z vsega sveta, ki sem jih kot otrok požiral. Po srednji šoli sem se vpisal na akademijo z izrecnim načrtom, da postanem stripar – torej bi lahko rekli, da je bil to dolgoročen načrt! Po koncu šolanja sem na srečo dobil priložnost za sodelovanje s francosko založbo, ki jo imam rad, Label 619. Od takrat naprej izdajam pri njih."

Trilogija transhumanizma
Prvi risoroman, Lepa smrt (La Belle Mort), je izdal leta 2011, sledil je diptih Adrasteja (Adrastée, 2013), že s tretjim, Shangri-La (2016), pa se je v letu po izidu uvrstil v uradni izbor na angoulemskem festivalu in slavil svojo prvo veliko uspešnico, ki mu je prinesla mednarodno prepoznavnost. Shangri-La in pričujoče delo, Ogljik & Silicij (Carbone & Silicium, 2020), po njegovih besedah tvorita znanstvenofantastični diptih, ki bo že v kratkem prerasel v triptih: "Risoromana sta komplementarni deli, mišljeno je, da ju berete skupaj. Oba razmišljata o sodobni družbi, a vsak na svoj način – eden tematizira ultrakapitalizem, drugi sesutje življenja na Zemlji. Oba poskušata pri teh velikih premikih nadomestiti človeštvo z nečim drugim, a tudi odpreti vrata za iskanje boljše poti. Moja naslednja knjiga bo sklepni del te trilogije."

Na ramenih velikanov
Bablet svojih formativnih vplivov ne skriva: "Arthur C. Clarke in Phillip K Dick sta bila prva dva avtorja, ki sem ju odkril v najstniških letih. Sledili so še George Orwell, Ray Bradbury, William Gibson … Ampak najbrž ni presenetljivo, če povem, da je bil navdih za Ogljik in Silicij Isaac Asimov. Če sem hotel ustvariti zgodbo o robotih in poskrbeti, da bo izvirna, sem moral imeti Asimova ves čas v mislih, hkrati pa zavestno odstopati od njega."

Risoroman Ogljik & Silicij nas, kakopak, z uvodnim poglavjem preseli v Silicijevo dolino; piše se leto 2045. (Avtor ob tem pojasni: „Bralce sem hotel preseliti v zelo bližnjo prihodnost – zelo trdno verjamem, da tehnologija okrog umetne inteligence napreduje tako hitro, da bomo v naslednjem desetletju priča velikim premikom.“) Ekipa znanstvenikov razvije dva prototipa komercialnih androidov nove generacije, doslej najnaprednejši obliki umetne inteligence – primerka cele linije, s katero namerava tehnološka korporacija "preplaviti trg oskrbe ob koncu življenja". (Umetna inteligenca je tako ali tako vseprisotna, a včasih ljudje, kot lucidno ugotovijo znanstveniki, še vedno "potrebujejo vmesnike, ki so jim fizično podobni".) Ta stadij poznega kapitalizma je bil verjetno neizogiben: zaposliti stroje, da premostijo naše pomanjkanje občutka za solidarnost in empatijo. V androide so zavestno vgradili tudi rok trajanja (podoben življenjski dobi mačke), saj nameravajo proizvajalci ciklično služiti z novimi modeli.

"Neprijetna" dela že zdaj prelagamo na druge
"Nisem prepričan, da bomo nekoč res živeli med androidi,“ je ob tem iskren Bablet. „Ne verjamem, da bi se finančno splačalo izdelovati robote, ki bi opravljali naše delo – ko pa izkoriščamo uboge delavce na drugem koncu sveta, da nam izdelujejo obleke, telefone ipd. Mislim pa, da bomo živeli med napravami z umetno inteligenco, kot so na primer osebni pomočniki. Taka inteligenca nam bo odgovarjala, se pogovarjala z nami in se z nami celo "spoprijateljila". Sicer pa vse svoje "neprijetne" naloge že tako ali tako prelagamo na druge. V francoski družbi že zdaj ni več prostora za starejše. Strpamo jih v domove za starejše občane, kjer je vse manj osebja, ki naj bi skrbelo zanje. Dela, ki so najbolj fizično naporna, pa prelagamo na mezdne delavce in priseljence. Vprašanje je torej, kdo v resnici smo – pa ne v bližnji prihodnosti, ampak že zdaj.“

Svet v kolapsu
A vrnimo se k zgodbi. Vodja projekta Noriko Ito v svoj življenjski projekt, prototipa Ogljik in Silicij, polaga ogromne upe: roboti, ki so prosti družinskih vezi in generacijskih bremen, bodo lažje delali v službi napredka. Novonastala robotska dvojčka, ki sta se torej rodila iz primanjkljajev človeštva, se poskušata vsak na svoj način osmisliti: Silicij s potovanji in odkrivanjem sveta, pa tudi z umikanjem v samoto in prenašanjem svojega uma iz enega dotrajanega robotskega telesa v drugo. Ogljik medtem navezuje stike z okolico, celo življenje preživlja na istem mestu in svoje dotrajano ogrodje pri življenju ohranja s popravili vedno istega ohišja. Njuni različni življenjski poti iz dveh teoretično enakih strojev naredijo dve popolnoma različni osebnosti, ki pa v dveh stoletjih, ko se svet okrog njiju krha in propada, še vedno ohranjata močno vez.

Grafični roman ozadju dogajanja izriše svet v kolapsu: potrošniške, hiperrazvite družbe severne poloble se zaradi vse globljega razrednega prepada sesedejo vase in se rekonfigurirajo v postapokaliptično resničnost. Korporacije se razgradijo v sekte plačancev, roboti se emancipirajo in postanejo nova oblika življenja, metropole so degradirane v prostrane slume ... Ogljik vir vsega tega nasilja v "pogumnem novem svetu" vidi v človeškem egu in nezmožnosti, videti onkraj sebičnih interesov.

Je distopična prihodnost neizogibna?
Ideja, h kateri se risoroman vedno znova vrača, je misel, da lahko človeštvo veličino preseže le s skupnimi prizadevanji in preseganjem individualizma. "Silicij je proti koncu zgodbe zelo moder robot, ki je videl veliko večino sveta in razume, kako ljudje delujejo – a je obenem tudi zelo sebičen. Na svetu ni pustil nobenega pečata, in to mu je čisto pogodu,“ pojasni Bablet. "Ogljik, po drugi plati, pa hoče videti spremembe v svetu – tudi, ko se družba sesuva, razume, da je kolektivni pristop edina trajnostna pot za prihodnost.“

Človeštvo je v Babletovi postavitvi sveta nasilna, kruta vrsta v zatonu. Smo torej pogubljeni – ali pa preprosto zastareli modeli? Nasprotno! "Prepričan sem, da smo trenutno v grozljivo temačni dobi, v kateri ni človečnosti. Vseeno pa trdo verjamem, da še ni prepozno za nas. Samo najti moramo pot nazaj do tega, kar nas dela bolj človeške. V mojem risoromanu se robotom uspe izboriti to človečnost nazaj, ne pa tudi ljudem. Vseeno pa upam, da bomo tudi mi našli kak način."

Bablet svoja brutalno neposredna opažanja o naravi človeka in družbe prepleta s svetlejšimi utrinki lepote – to je mogoče najti predvsem v stoični prostranosti naravnega sveta ter v unikatnem odnosu, ki se je skozi stoletja razvil med Ogljikom in Silicijem – onkraj predpostavk romantične ljubezni, družinskih vezi ali prijateljstva obstajata kot dve tesno prepleteni duši. Vsak na svoj način sta izkusila osamljenost človeške izkušnje, a tudi našla način, da jo presežeta.

Naš svet, a v 23. stoletju
Navdih za številne lokacije, ki so kulisa v risoromanu – med drugim se ustavimo v Hongkongu, Sankt Peterburgu, v Akri, Hakoneju in na Aljaski – je Bablet našel na svojih potovanjih. "Za zgodbo je pomembno, da jo zapolniš s čim več detajli iz resničnega življenja; to ji daje oprijemljivost. Nisem hotel, da bi Silikon nove kraje obiskoval s pozicije turista - hotel sem dodati detajle, ki bi jih prepoznali samo ljudje, ki so iste lokacije že obiskali. Tudi na zadnjih straneh knjige, ko smo v že zelo daljni prihodnosti, še vedno vključujem elemente različnih krajev po svetu, ki sem jih videl.“

Risbe se še vedno rojevajo na papirju
Pri svojem delu sicer prisega na "staro šolo", papir in črnilo: "Še vedno mi je papir ljubša površina kot pa digitalni zaslon. Uporabljam pa digitalna orodja za barvanje. Tako lažje preizkusim več različic, kot pa bi jih lahko na primer z akvareli.“

Glede na to, s kakšno natančnostjo se posveča ogromnim, detajliranim urbanim kulisam, ni presenetljivo, da prav urbane prizore ustvarja najraje. „Moj najljubši del ustvarjanja je risanje velikih zgradb in gosto poseljenih mest. Več podrobnosti kot je v enem prizoru, bolj se lahko bralec poglobi vanj. V večini primerov potrebujem en dan in pol za eno stran grafičnega romana.“

"Odštekana kiberpankovska metafizika"
Risoroman se z besediščem in podobjem klasične znanstvene fantastike vrača k stalnim temam žanra, k razmisleku o vlogi človeštva v svetu prihodnosti in o dediščini, ki jo bomo zapustili zanamcem. V protagonistih utelesi nasprotujoče si poglede na kolektivnost in individualizem, družbeno odgovornost in eskapizem ter na stopnjo fatalizma v odnosu do prihodnosti. Ogljik in Silicij se, kot se izrazi Alain Damasio v spremni besedi, s svojo "odštekano klošarsko kiberpankovsko metafiziko dotika tistega najbolj aksialnega, s čimer se spoprijema njegova generacija. Njegova generacija? Generacija Y ali generacija Z? Generacija A, ki šele prihaja? Moja, vaša generacija? Recimo v imenu anticipacije kar D-generacija. Tista, ki že kliče k agilnemu in mogočnemu Odklopu, k Odmreženju in k Odrasti Tehnocena v njegovem paradoksalnem vrhuncu."

Bablet sam sebe nima za fatalista: "Rad si mislim, a je moja zgodba polna upanja, vsaj proti koncu. Dogodki, ki so popisani v risoromanu, so tako blizu dejanskim težavam trenutne družbe, da sem se hotel ogniti prevelikemu pesimizmu. Čakajo nas težki časi, ki pa bodo, tako verjamem, priložnost za preobrazbo. Večji poudarek na skupnosti in kolektivni akciji je zame iskrica upanja, ki jo vžgem v bralcu."