"Poezija kot sladko trpljenje", kot je svoje poslanstvo opisal 75-letni asturijski pesnik, bo letos dobil najpomembnejše literarno priznanje španskogovorečega sveta, ki pride v spremstvu nagrade v višini 90 tisoč evrov in je nekakšen španski ekvivalent Nobelove nagrade za književnost.

Prepletenost poezije in smrti
Gamoneda velja za enega najpomembnejših pesnikov v Španiji; v svojem delu se ne ozira na vladajoče smernice v poeziji. Čeprav so ga svoj čas uvrščali v "generacijo 50", bolj ali manj konzervativno lirično strujo, se sam s takim predalčkanjem nikoli ni strinjal. Njegovo poezijo zaznamujejo izjemna moč, ostrina in jasne podobe. "Poezija je po svojem bistvu vrsta spomina. Toda spomin vedno pomeni zavest o izgubi, misel na to, česar nimamo več ali pa ne obstaja več ... Zavest o postopnem približevanju smrti."

Večno družica, nikoli nevesta?
Gamoneda je bil že večkrat favorit za Cervantesovo nagrado. Po razglasitvi odločitve žirije se je pošalil: "Mislil sem že, da imam stalni abonma za drugo mesto."

Vse najboljše je v Španiji zatirala cenzura
Gamoneda se je rodil v Oviedu kot sin pesnika. Po očetovi smrti se je z materjo preselil v Leon in odraščal bolj ali manj v revščini. Leta 1960 je objavil prvo pesniško zbirko, a je do 38. leta vseeno delal kot kurir v banki. Revščina in zatiranje v prvih letih Francove diktature sta pogosti temi njegovih zgodnjih del; eno prvih zbirk je cenzura celo prepovedala.

Po več letih umetniškega molka iz protesta proti režimu je začel zopet pisati in za zbirko Edad (1987) je prejel nacionalno nagrado za poezijo.

Poezija, rojena iz bolečine
"Tišina, samota in bel list papirja. Tako se rodi strast do pisanja in pride na dan pesniški duh. Veselje se pojavi z roko v roki s trpljenjem, in to je pomembnejše od nagrad - pa čeprav so te prav zabavne," je pred nekaj meseci pesnik povedal v zahvalnem govoru, ko je prejel nagrado kraljice Sofie za hispanoameriško poezijo.