Knjiga, ki je izšla v le 300 unikatnih oštevilčenih izvodih, se odlikuje s skoraj 240 fotografijami umetnin ter z ročno vezavo in zelo kakovostno reprodukcijo slike Sejalec Riharda Jakopiča, ki je na naslovnico pritrjena z zlatim okvirjem. Vsak kupec s knjigo prejme tudi listino o lastništvu in certifikat kakovosti.

Milček Komelj, sicer upokojeni izredni profesor Oddelka za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete in redni član SAZU, je v njej predstavil dela "štirih velikanov" slovenskega impresionizma Ivana Groharja, Riharda Jakopiča, Matije Jame in Mateja Sternena, ki so tlakovali pot temu, čemur danes pravimo slovenska umetnost.

Urednica knjige Nina Žitko Pucer je na predstavitvi dela v Narodni galeriji poudarila, da kljub vsesplošni prepoznavnosti umetnikov med slovensko javnostjo le malokdo ve, da so bili skupaj le štirje in da so med drugim delovali ob Trubarju, Prešernu in Plečniku, obenem pa tudi v tesni sorodnosti z ustvarjalnostjo Cankarja, Župančiča, Ketteja in Murna, ključnih avtorjih slovenske moderne.

V knjigi so umetniki predstavljeni posamično, obenem pa tudi skupaj kot ustvarjalci in pionirji impresionizma na Slovenskem. Predstavljena sta tudi razmerje med njimi in pogled nanje skozi oči sodobnikov. Četudi so njihova dela izrazito raznolika, pa naj bi v svojih začetkih ustvarjali v skorajda enotnem slogu toliko, da sami niso ločili, kdo je naslikal katero sliko. Sčasoma so razvili vsak svoj slog, občasno pa je med njimi prišlo tudi do nestrinjanj, v knjigi opisuje Komelj.

Vanjo je vključil tudi sliko Petra Žmitka, ki je bila po Komeljevih besedah izhodišče za prvo polemiko o tem, kakšna naj bi bila slovenska likovna umetnost v smislu “ali naj gre samo za posnemanje oziroma slikanje folklornih noš in tako naprej ali naj gre za izraz slovenskega duha". S tem sta se v svojih delih ukvarjala že Ivan Cankar in Oton Župančič, z impresionisti pa se ti zametki nato oblikovali v celoto, ki danes predstavlja slovensko umetnost, je še dodal Komelj.

Avtor si je monografijo zamislil predvsem kot priložnost, da bralcu približa dela, obenem pa tudi življenja in misli njihovih avtorjev na berljiv, poetičen, a hkrati informativen način. Ob tem je obdobje impresionizma v uvodu kontekstualiziral tudi s predstavitvijo njegovih začetkov in vlogo, ki jo je imelo pri tem obdobje baroka. Kot je povedal, izhaja knjiga predvsem iz njegove ljubezni do tega pomembnega umetniškega obdobja.

Nastanek monografije je bil kompleksen in dolgotrajen proces; že zgolj za ponovno fotografiranje umetnin so morali stopiti v stik z več ustanovami ter zasebnimi lastniki v Sloveniji ter na Dunaju, vendar po besedah urednice brez tega knjiga ne bi bila tako bogata.