V okviru Frankfurtskega knjižnega sejma je v petek na univerzi Goethe potekala okrogla miza o kritiki ideologije v današnjem svetu. Na njej so poleg teoretikov frankfurtske šole kritične teorije Rainerja Forsta, Regine Kreide in Martina Saara sodelovali tudi Alenka Zupančič, Mladen Dolar in Slavoj Žižek, trije teoretiki ljubljanske psihoanalitične šole.

Udeleženci so razpravljali o različnih možnostih ter načinih podajanja kritike ideologiji sodobnega sveta, pregledovali omejitve in vrednotili medsebojna spoznanja.

Kritika ideologije postaja vse večji izziv
Alenka Zupančič je na okrogli mizi poudarila, da je kritika ideologije, kot smo jo poznali včasih, danes zmeraj bolj nemogoča, v številnih kontekstih pa celo nedopustna, saj se število občutljivih tem in tako imenovanih “triggerjev" iz dneva v dan povečuje. Povedala je tudi, da je še posebej med intelektualci v porastu strah, ki jim preprečuje, da bi povedali, kaj zares mislijo, pogosto pa onemogoča tudi razpravljanje o določenih temah in uporabo določenih besed.

Kar po njenem mnenju potrebujemo, sta razmišljanje in analiza, katerih namen pa ni zgolj zadovoljiti potrebe po komunikaciji, temveč privesti do konstruktivnega rezultata. V odgovorih za STA je še dodala, da kritika ideologije ne predstavlja zgolj kritike določenih idej, temveč predvsem analizo mehanizmov, ki jih ideologija uporablja, da bi preprečila to, da bi jo sploh dojemali kot ideologijo. Ta se v nasprotju s pogostim mišljenjem ne odraža zgolj skozi represivne aparate, temveč tudi popolnoma vsakdanje rituale, prakse in načine delovanja posameznika v družbi. Te prakse se skozi zgodovino spreminjajo, s tem pa tudi tehnika ideologije.

Besede kot emotikoni
Kot posebnost našega časa je navedla tudi uporabo in razumevanje besed na način, ki načrtno blokira vsako misel in nagovarja le čustva. Kot primer je dala uporabo emotikonov namesto besed, pri čemer je poudarila, da vse pogosteje počnemo tudi obratno, in sicer, da besede uporabljamo kot emotikone. Na ta način jih ne dojemamo kot nekaj, katerega pomen se oblikuje skozi kompleksno mrežo jezika, ampak jih namesto tega uporabljamo skozi neposredni pomen in kontaminacijo. V tej neposrednosti besed, ki posameznika v trenutku zaznamuje, vidi Zupančič ideologijo v isti obliki, kot kjer se nehata razmislek in razprava. Jezik tako nima več neke progresivne funkcije, saj je vse že vnaprej določeno.

Mladen Dolar se je osredinil tudi na svetovni splet in vzpon socialnih omrežij v zadnjem desetletju oz. dveh, kar je radikalno spremenilo delovanje družbenih vezi, obenem pa tudi načine javne komunikacije. Na družbena omrežja so se ob navadnih posameznikih preselili tudi politike in javne službe, katerih virtualna navzočnost je danes neizogibna. Poudaril je še, da tovrstne platforme ostajajo v zasebni lasti, temeljijo pa na algoritmih, ki so nerazkriti, neznani in omogočajo množično manipulacijo.

Kdo zavaja koga
Po mnenju Slavoja Žižka čas, ki bi pomenil konec kritike ideologije, kljub vsemu še ni prišel. Dodal je, da je za kritiko potreben predvsem stik z običajnimi ljudmi, ki kot vsi drugi potrebujejo spontano, poenostavljeno obliko ideologije. Meni, da je čas, da se intelektualci, pogosto zaprti v stolpu iz ebenovine, otresejo globoko zakoreninjenih zdravorazumskih idej, saj se dandanes ne moremo več zanašati na razne tradicionalne modrosti. Ob tem je citiral slavni stavek Abrahama Lincolna, ki pravi, da lahko vse za nekaj časa zavedeš, nekatere lahko ves čas zavajaš, ne moreš pa ves čas zavajati vseh.

Žižek je prepričan, da bi danes veljalo, da se lahko veliko ljudi izogne, da bi jih včasih zavedli, nekateri se lahko izognejo, da bi bili zavedeni ves čas, a večina se ne more izogniti temu, da so zavedeni ves čas.

Porast informacij, upad znanja
Dolar je povedal še, da je največji uspeh ideologije, ko nekaj obvlada kot popolnoma neideološko, samoumevno in objektivno, s čimer izbriše sledi svojega delovanja in interesov. Kritika na drugi strani želi razkriti mehanizme, skrite v ozadju te operacije, pri čemer poudarja, da se je konstelacija slednjih z novimi populizmi in oblikami obscenosti oblasti v zadnjem desetletju ali dveh precej spremenila.

Omenil je tudi paradoks, specifičen za današnji čas, in sicer da kljub neverjetni količini informacij in njihovi dostopnosti nivo znanja drastično upada.

V izjavi za STA je dodal še, da se je treba vprašati predvsem, kaj se je v zadnjih tridesetih letih zgodilo ne zgolj z ideologijo, temveč s pojmom ideologije kot take. Če smo morali včasih resnico iskati, je problem sedanjega populizma obraten, saj že sami nosilci razkrivajo vse skrivnosti, ki naj bi se skrivale zadaj.

Z drugimi besedami smo se znašli v situaciji, ko vsi vemo, da je cesar gol, on pa tega ne prikriva, temveč celo javno naznanja. V tej odkriti neposrednosti po njegovem mnenju tiči ključna transformacija ideologije.