Avtor je v Sloveniji slabše poznan, najbrž zato, ker v slovenščino nimamo prevedene niti ene njegove knjige.

Melanholično in saturnovsko obarvana Krasznahorkaijeva poetika bralca z neverjetno lahkostjo potegne v najgloblje labirinte človeškega bivanja, je članica strokovne žirije Jutka Rudaš zapisala v obrazložitvi. Žirijo so pod predsedstvom Andreja Blatnika sestavljali še Lidija Dimkovska, Ludwig Hartinger, Vesna Kondrič Horvat, Tone Peršak, Veronika Simoniti, Namita Subiotto, Tomaž Šalamun, Špela Sevšek Šramel, Aleš Šteger in Jana Unuk.

Temačno podobje izgubljenosti
Krasznahorkai je poet marginaliziranih, osamljenih ljudi. Njegova poetika temelji na izgubljenosti človeka v družbi in času. S natančno kompozicijo vpenja svoje like v neskončno izčrpavajoč turobni svet eksistence. Tej temačni atmosferi primerna je tudi retorika upodobitve stanja duha v artikulaciji njegovih del - to je retorika z izpusti in zamolki.

Celoten Krasznahorkaijev poetični svet uprizarja posameznike oziroma posebneže, izrinjene na rob družbe, na rob preživetja. S tem pričara vzdušje brezizhodnega nesmisla in prikaže obliko tiste eksistence, ki ji je danes zapisanih vse več ljudi.

Med njegova temeljna dela se uvrščajo Satanov tango, Melanholija upora ter Vojna in vojna, v njih pa mojstrsko oriše koreografijo pasti, anatomijo uničenja, apokaliptično vizijo sveta, je še zapisala Rudaševa.

Dela aludirajo na vzhodnoevropski model družbe in družbenih sprememb, ki je danes še kako aktualen, saj zajema globalno raven. Politične bitke, laži, demagogija, zamaskirane obljube, ki manipulirajo z milijoni ljudi in jim prepletajo življenja, prodrejo do človeških globin, kjer se dogajajo prave življenjske katastrofe.

Krasznahorkai (1954) že od leta 1982 deluje kot samostojni umetnik, na Madžarskem pa je prejel že vse najpomembnejše literarne nagrade, vključno s prestižno Kossuthovo nagrado leta 2004. Poleg domače javnosti in kritikov so ga prepoznali tudi po svetu, od ZDA in Nemčije do Japonske. Njegove knjige so prevedene v številne svetovne jezike.

Prominenten filmski tandem
Kot je še pojasnila Rudaševa, je slovenski javnosti avtor morda bolj poznan kot pisec scenarijev, saj od leta 1985 sodeluje s filmskim režiserjem Belo Tarrom. Z njim je med drugim sodeloval pri filmu po svojem romanu Satanov tango, njun zadnji skupni projekt, Torinski konj, pa je bil leta 2011 na berlinskem festivalu nagrajen s srebrnim medvedom in nagrado filmskih kritikov. Film je bil na ogled tudi na Liffu.

Vilenica ostaja unikat
Pokrovitelj nagrade vilenica v vrednosti 10.000 evrov je podjetje Riko, nagrajencu pa jo bodo podelili ob sklepu festivala, ki bo potekal od 2. do 7. septembra.

Predsednik Društva slovenskih pisateljev Veno Taufer pa je ob tem poudaril, da Vilenica še po skoraj 30 letih ostaja edini festival, ki podeljuje nagrado srednjeevropskim pisateljem.