David Zupančič je po podelitvi nagrade glede uspeha knjige dejal, da je to nekaj, kar "si človek ne upa upati". Zdelo se mu je, da ima knjiga predispozicije, da bi bila lahko brana, tudi glede na to, kaj opisuje, nikakor pa ni pričakoval takšnega odziva. Tudi nagrada in že sama nominacija je po njegovih besedah nekaj, kar "si v resnici zelo zelo želiš, ampak ko si nekaj dovolj želiš, si sploh ne upaš priznati, da si to želiš, saj se na ta način pripraviš na razočaranje".

"Tako sam sebe nekako umetno miriš v smislu, 'saj tudi če bo sto ljudi to prebralo, bo v redu, saj tudi samo nominacija je v redu'", je povedal. Kot še pravi, v zvezi s knjigo tudi zanj vsak dan prinese neko novo presenečenje.

Sorodna novica David Zupančič: Rad bi ostal zdravnik, ne vem pa, ali bi ostal v zdravstvenem sistemu

Avtor je napisal tudi že nekaj strani nadaljevanja. Sicer še ni povsem zadovoljen in si namerava vzeti čas, ampak motiviran je zelo. Čas si je vzel tudi za Življenje v sivi coni, o kateri pravi, da "se mu zdi, da ne bi bila tako dobra, kot je, če si zanjo ne bi vzel časa".
Knjiga je bila po besedah glavne urednice pri Mladinski knjigi Alenke Kepic Mohar presenečenje tudi zanje. Življenje v sivi coni je po letu 2014 najhitreje prodajana knjiga, "kar pomeni, da ko je izšla, je praktično v desetih dneh tudi pošla". Menila je, da je univerzalno sporočilo avtorja, da je pomembno delo opravljati s srcem, prepričljivost, ki veje iz knjige, pa je nekaj, kar prepriča vsakega bralca.

Kot je pred razglasitvijo nagrajenca povedal direktor Zbornice knjižnih založnikov in knjigotržcev Vladimir Kukavica, je na spletni strani sejma glasovalo več kot 4000 obiskovalcev, pri čemer je zmagovalna knjiga prejela dobrih 40 odstotkov glasov.
Zdravnik David Zupančič je v knjigi Življenje v sivi coni združil svoja razmišljanja iz obdobja epidemije covida-19, kot ga je doživljal kot specializant infektologije v urgentni ambulanti Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja v Ljubljani.

Veliko se je ukvarjal s stresom in anksioznostjo, raziskoval je o tem, kako se spočiti, odklopiti in ne izgoreti, spraševal pa se je tudi o tem, kako ostati motiviran v obdobju, ki je bilo na eni strani prežeto z veliko dela ter na drugi strani z različnimi zapisi, ki so se o zdravnikih, zdravstvu in stroki pojavljali na družabnih omrežjih.

Potrebna je velika mera empatije in predvsem samokritike
K pisanju je pristopil na šaljiv način, tudi sicer je humor pomemben del njegovega življenja. "V medicini in zdravstvu je ogromno komičnih situacij, je pa pri pisanju tega potrebna velika mera empatije in predvsem samokritike. Kar koli se piše na duhovit način o zdravstvu, je treba paziti, da je spoštljivo tako do vseh vpletenih kot do stroke. Sam zelo pazim, da ne trivializiram," pravi.

Na drugo mesto se je po besedah Mihe Kovača, vodje strokovne komisije, ki je izbrala nominirane knjige, uvrstila knjiga Evo ti kosilo Saša Škete (Celjska Mohorjeva družba), na tretje pa knjiga Osebno Mihe Mazzinija (Založba Goga).