Na Kubi, kamor se je ameriški pisatelj leta 1939 preselil in živel tam 20 let, so Hemingwayevo pisateljsko zapuščino shranili tudi v digitalni obliki. Ta je za zdaj namenjena študentom in raziskovalcem Hemingwayevega dela, v prihodnosti pa naj bi svoje mesto našla tudi na svetovnem spletu. Kot je pojasnila Ada Alfonso Rosales, direktorica muzeja Ernesta Hemingwaya, ne gre samo za običajne arhivske dokumente, ampak stvari, ki imajo veliko muzejsko vrednost.

Zapisi z roba
Večina tekstov, dokumentov in tudi fotografij do zdaj še ni bilo objavljenih; predvsem gre za rokopise nekaterih njegovih del, pisma, zraven pa je tudi 3.500 fotografij in 9.000 Hemingwayevih knjig, ki jih je imel v knjižnici, prebral pa jih je vsaj 2.000, kar potrjujejo opombe, ki jih je pisal ob robovih. Med dokumenti, ki so bili do zdaj shranjeni v kleti pisateljeve kubanske hiše, za zdaj niso odkrili kakšnih novih neobjavljenih del (pri tem imajo kuratorji v mislih kakšno novo delo v celoti), so pa med listinami podatki, ki bi utegnili razjasniti nekatera nejasna poglavja Hemingwajevega življenja. Po besedah Alfonsove bodo zdaj poznavalci lahko prišli do pomembnih dokumentov, ki bodo osvetlili kubansko dobo Hemingwaya, ki je bila za njegovo delo zelo pomembna.

Neobjavljen epilog
Med papirji naj bi bili tudi še neobjavljen epilog k romanu Komu zvoni in kodirani zapisi o Hemingwayevem lovu na nemške podmornice med drugo svetovno vojno ter pisma, ki dokazujejo ljubezensko razmerje z italijansko grofico Adriano Ivancich, po kateri naj bi nastala junakinja romana Čez reko in med drevje, ki so ga ob izdaji kritiki raztrgali.

Do zdaj so digitalizirali približno polovico dokumentov. Tisti, ki jih želijo videti, morajo na Kubo in tam obiskati arhive muzeja, na koncu januarja pa bodo digitalizirani podatki na voljo tudi med Hemingwayevo kolekcijo v knjižnici Johna F. Kennedyja v Bostonu.

Ranjen na soški fronti
Hemingwayevo življenje je bilo in še danes velja za zelo burno; bojeval se je tako v prvi kot drugi svetovni vojni, na soški fronti pa je dobil tudi bojne rane. Živel je tako rekoč po vsem svetu. Ko se je leta 1941 vrnil iz Španije, se je naselil na Kubo, in ko je v 2. svetovno vojno uradno vstopila tudi Amerika, je s svojo posadko in ladjo Pilar sodeloval v pomorski bitki ob kubanski obali, v kateri so skušali preprečiti izkrcanje nemških vojakov na obali.

Plodno kubansko obdobje
Na Kubi se je naselil na posestvu Finca Viga in tam napisal nekatera svoja najpomembnejša in najbolj znana dela. Leta 1952 je napisal svoj zadnji roman Čez reko in med drevje (Across the River and into the Trees, 1950), ki pa so ga kritiki raztrgali. Pisateljsko slavo mu je spet prinesla novela Starec in morje (The Old Man and the Sea,1952), za katero je leta 1953 prejel Pulitzerjevo nagrado, leto pozneje pa bil za svoj literarni opus nagrajen tudi z Nobelovo nagrado, ki je ni mogel sprejeti osebno, saj je v tem času okreval po letalski nesreči, ki se mu je pripetila na lovski odpravi v Afriki.

Moj prijatelj Castro
Ko so se leta 1959 začela revolucionarna gibanja na Kubi, se je večina Američanov z otoka na hitro odselila, ne pa Hemingway. Pisatelj se je odločil ostati malo dlje in po splošnem prepričanju mu je uspelo vzpostaviti dobre odnose s Fidelom Castrom. Svojo podporo je celo izrekel revoluciji. Kubo je zapustil leta 1960, ko naj bi resnično nastala nesoglasja med pisateljem in revolucionarji, vmešan naj bi bila tudi FBI. Kakor koli že, tega leta je zapustil svoje posestvo v bližini Havane, ki je bilo v njegovi lasti več kot 20 let. Ob njegovem odhodu pa so ga kubanske oblasti preuredile v muzej, ki je posvečen avtorju.

Lejla Švabić