"Kadar smo osredotočeni samo na zvok, se nekatere zgodbe izluščijo še bolj intenzivno, kot bi se v vizualnem mediju," se zaveda Klemen Markovčič, režiser zvočnih podob: po predlogi mladinske literarne uspešnice Vinka Möderndorferja je pod okriljem Radia Slovenija režiral radijsko nadaljevanko Kot v filmu. Danes – in nato še naslednjih sedem nedelj – pet čez osmo zjutraj lahko napeti zgodbi prisluhnete na prvem programu Radia Slovenija. (Brez skrbi: potem ko se bo premierno odvrtela v etru, bo na razpolago tudi na spletu in po koncu predvajanja v obliki podkasta.)

Nadaljevanka v osmih delih odpira nevralgične teme mladostniških prijateljstev, medvrstniškega nasilja in življenja v kompleksnih družinskih razmerjih. K temam pristopa skozi razmisleke mladega Gašperja, ki ga mnogi poslušalci že poznajo: roman Kot v filmu je konec koncev takoj po izidu leta 2013 postal velika uspešnica – ovenčan je bil z nagradami večernica, desetnica in modra ptica.

Tudi tokrat je bila na delu ista vešča roka: dramatizacijo literarne predloge je napisal Möderndorfer sam, ki verjame, da "ni teme, ki ne bi bila primerna za radio". Dramatizacija se sicer rahlo razlikuje od romana, priznava. "Ne sicer v osnovni zgodbi in značajih, sem si pa zanjo izmislil določene podrobnosti, ki jih v romanu ni. Glede na to, da sem roman napisal jaz, si to lahko privoščim," je pripomnil na petkovi predpremierni predstavitvi projekta v Kinodvoru. "Igro sem skušal razdeliti na osem poglavij tako, da je vsak del zaključena celota, obenem pa čisto na koncu pri poslušalcu vzbudi zanimanje za naslednji del."

"Mamo so ugrabili. Z njenimi stvarmi vred so ukradli tudi kovček."
Protagonist je v marsičem tipičen pubertetnik: v šoli ima težave z nasilniki, s simpatijo pa komunicira skoraj izključno prek Skypa, saj sta v živo za kaj drugega preveč sramežljiva.

V tretjem delu se Gašper spopade z napeto kriminalko maminega izginotja: prepričan je, da je mamo nekdo ugrabil (z njenimi oblačili in kovčkom vred), in na "prizorišče zločina" pokliče celo policijo. Postopoma se izlušči banalna, a veliko bolj življenjska resnica: starši se včasih preprosto razidejo. "Ločitev ni več tabu in niti ne redkost; otroci jo poznajo iz prve roke," opozarja Möderndorfer, ki poroko v šali označi kot "prvi korak na poti do ločitve".
"Prav se mi je zdelo, da se o težkih stvareh spregovori, kajti samo tako se lahko izvijemo iz osebne stiske. Ne bom rekel, da igra na ta način vzgaja – umetnost in vzgoja ne gresta skupaj – pomaga pa odraščajočim videti rešitve."

V zatišju po tem družinskem razkolu oče Gašperja odpelje na obisk k čudaškemu neznancu, ki živi v koči sredi gozda in nima ne telefona ne televizije ne računalnika – ima pa obilico časa, da z mulcem razpravlja o vsem mogočem, ne da bi mu vsiljeval svoje mnenje. Izkazalo se bo, da ima odljudnež v fantovem življenju še kako pomembno vlogo ...

Nadaljevanka, ki je nastala pod okriljem uredništva igralnega programa Radia Slovenija, je najobsežnejša igrana produkcija Radia Slovenija v zadnjih letih. V njej je nastopilo 14 igralcev, sedem dramskih in sedem zdaj že nekdanjih učencev OŠ Prežihovega Voranca. Svet odraslih pred mikrofonom oživijo Maša Derganc, Uroš Fürst, Matija Rozman, Benjamin Krnetić, Saša Mihelčič in Matija Vastl. Zanimiva avtorska odločitev je bila, da glas protagonista "razpada" na premi govor in notranji monolog, ki ga interpretirata dva različna glasova, mladoletnik (Ivo Vitez) in odrasel moški (Saša Tabaković).

Z otroki se preradi pogovarjamo pokroviteljsko
Gašperja okolica dojema kot otroka, sam sebe pa v svojih razmišljanjih vidi že kot odraslega – na kar včasih radi pozabimo, je prepričan Markovčič. "Včasih imamo pokroviteljski odnos do otrok samo zaradi njihove starosti in našega lastnega občutka večvrednosti. Redko pomislimo na to, da so v določenem razvojnem obdobju, skozi katero je šel vsak med nami. Pomembno se je zavedati, da je tudi 11-letnik na neki način zelo odrasel, in na tak način je lik Gašperja tudi napisan. Zdel se mi je čvrst, razumen fant: morda ga zato prikrivanje stvari tudi tako prizadene." Kljub temu uvidu v mladostniško psiho priznava, da je bil projekt zanj velik izziv. "Na terenskem snemanju na OŠ Prežiha Voranca, kjer smo posneli vse prizore, umeščene v učilnicao ali na šolsko igrišče, sem se ogromno naučil: ugotovil sem, da sem se v projekt spustil preveč zlahka, preveč suvereno. Otroci te popolnoma razorožijo."

Kot v filmu tako nagovarja pogosto prezrt segment poslušalstva: otroke na pragu najstniškega obdobja. "Te poslušalce je tudi najtežje nagovoriti, saj stopajo v obdobje, ko razvijajo lastno razmišljanje – obenem pa so še vedno zelo ranljivi," se zaveda Markovčič. "Kot v filmu načenja teme, ki so lahko spodbuda za pogovor z otrokom. Maša Derganc je med snemanjem ugotovila, da otroku ne smeš ničesar prikrivati: z njim se je treba pogovarjati kot z odraslim človekom."

Za zvočno podobo je poskrbel mladi tonski mojster Urban Gruden, izvirno glasbo za radijsko igrano produkcijo pa je ustvaril duo Silence.

Najbolj množično gledališče
Letno v radijskem etru nacionalnega radia v nedeljskem jutranjem terminu že desetletja predvajajo več kot 50 radijskih iger za otroke. Urednica radijskih iger Gabrijela Lučka Gruden se za žanr, ki "uspešno umira že 92 let", v resnici ne boji. "Radijska igra je edina umetnostna govorna izvirna zvrst na radiu, še vedno najcenejše in najbolj množično gledališče. To potrjujejo tudi odzivi na spletu: ves čas je v samem vrhu poslušanj in klikov, poslušalci pa si skoraj vsak dan zaželijo kako radijsko igro za svoj osebni arhiv." Podobnega mnenja o dolgoživosti radijske igre je Möderndorfer: "Radijski dramski program je unikaten in izviren in nobene nevarnosti ne vidim, da bi kdaj popolnoma utonil v pozabo."

Treba pa je priznati, da zdajšnje generacije radijske igre ne poznajo tako množično, kot so jo mnoge pred njo. Režiser v tem vidi zamujeno priložnost: "Pomembno se mi zdi, da nobeno otroštvo ne mine brez zvočnih pravljic. Ko vprašam kako skupino otrok, ali jim starši kaj berejo, sem pretresen nad odkritjem, da vsako leto dvigne roko manj otrok. To je po mojem mnenju nepopravljiva škoda in prav na tem mestu vstopa radijska igra kot most med literaturo in obliko umetnosti, ki je vsi otroci ne dobijo na primarni ravni. Radijska igra je neprecenljiva predvsem v obdobju od predšolskih let pa do druge triade; za to ciljno skupino je ustvarjena večina tovrstnih vsebin." Kot v filmu pa zdaj dopolnjuje ponudbo za segment mladih na pragu (ali prvem primežu) pubertete.

"Delati moramo na tem, da bo igra dosegla mlade poslušalce, da bodo te vsebine uporabljali tako mentorji kot starši in da bodo dostopne tudi na spletu, ne samo v etru. Mlajše generacije so navajene na dostopanje do vsebin prek spleta, na eter pa ne več. Za nacionalni medij je ključnega pomena, da jim to omogočimo čim večkrat in brezplačno. Samo tako bodo lahko vsebine spet našle pot v učilnice in igralnice, kjer so nekoč že živele."