Letošnjega nagrajenca bodo razglasili 17. septembra v Cankarjevem domu. Lovoriko, poimenovano po pisatelju, dramatiku in esejistu Marjanu Rožancu (1930–1990), pa bodo nagrajencu izročili 19. septembra na Trubarjevi domačiji na Rašici. Žirijo letos sestavljajo Ifigenija Simonović kot predsednica, Vlado Motnikar, Manca Košir, Jonatan Vinkler in Nada Šumi.

Kozma Ahačič (1976) je prepričal z zbirko esejev Kozmologija, ki je izšla letos pri založbi Goga. Njegovi eseji so svež veter v kolumnističnem pisanju dnevnika Delo, meni žirija. "Srž večine zbranih esejev je slovenski jezik in odnos Slovencev do jezika. Pisanje je prepleteno z avtorjevimi osebnimi družbenimi komentarji, ki so izraženi na tako izviren način, da postajajo ponarodeli," med drugim piše v obrazložitvi nominacije. Posebnost njegovih esejev je tudi ta, da so polni dobrohotnega humorja. Po mnenju žirije pa se Ahačič tudi ne oklepa drže vsevednosti in pri bralcu vzbuja zanimanje.

Esad Babačić (1965) z živostjo, angažiranostjo, z "mehkobo velikega srca" svoje zbirke Veš, mašina, svoj dolg v slovensko esejistično krajino vnaša pisavo montaignovske vrste. Tej je sledil tudi Rožanc. Kot piše v obrazložitvi nominacije za eseje Veš, mašina, svoj dolg, ki so izšli letos pri Cankarjevi založbi, avtorja ne druži le iskrenost, solidarnost, njun proletarski Vodmat, temveč tudi njuna ljubezen do športa. O športu pišeta tako, "da občutimo igro, tovarištvo, eleganco nogometnega gola (Rožanc) in meta na koš (Babačić)", meni žirija.

Mojca Pišek (1985) se je med nominirance uvrstila z zbirko Knjiga, ki smo jo vendar vsi prebrali, ki je izšla lani pri založbi LUD Literatura. Temeljni paradoks in s tem odlika njenega dela je, da njena zbirka besedil o literarnih tekstih in bralcih s slogom, drznostjo, dinamičnim pisanjem in z včasih prav obešenjaškimi, celo pobalinskimi sodbami o vsem mogočem zanika in preklicuje tisto, kar avtorica zapiše kot diagnozo o sodobnem slovenskem eseju, namreč, da je le ta "literarna zvrst na nujni vožnji v literarnozgodovinski hospic". Knjiga prinaša tudi žanrsko inovacijo: esej z avtoreferencialno snovjo oziroma esej o eseju, knjiga pa se odlikuje tudi s številnimi edinstvenimi metaforami o književnosti in na račun te, piše v obrazložitvi nominacije.

Tadej Meserko (1984) v esejistični zbirki Najprej kultura, potem zdravje razmišlja o kulturi v različnih oblikah, od tiste v najširšem pomenu, v kateri kultura kaos pregnete v logos in zadeve razumsko postavlja v red, do vsakdanjih, neredko banalnih primerov, v katerih pridejo na površje različne situacije iz običajnega življenja, včasih absurdi, drugič osebne zadrege. Avtor vidi kulturo oziroma umetnost kot enega od stebrov sonaravnega razvoja družbe, piše v obrazložitvi nominacije knjige, ki je izšla lani pri založbi eBesede.

Uroš Zupan (1963) je svojo zbirko esejev Arheologija sedanjosti izdal letos pri založbi KUD Sodobnost International. Kot je zapisala žirija, gre za "precizno dramaturško organizirano pesniško pričevanje o spoznavno rodovitni pesnikovi simbiozi z branjem knjig, plemenito 'duhovno disciplino', 'stopniščem, ki vodi naravnost v nebo'". Pesnik, ki ima rad "urejen svet, ugledan z višine", namesto s težkim teoretskim "topništvom" svoja premišljevanja žarči v redki visoki slovenščini, tudi barvito zvrstno razplasteni, v slovarju, "ki zabada nežne, fine prste v oblake", še piše v obrazložitvi.