Napisal jo je nemški pesnik judovskega rodu Paul Celan, ki bi 23. novembra praznoval stoti rojstni dan.

Še pred obletnico smo v slovenščino po zaslugi prevajalca Vida Snoja dobili Celanova zbrana dela v dveh zvezkih. Snoj je poskrbel tudi za čisto svež Literarni večer o Celanu, ki ga boste premierno lahko slišali na Programu Ars v četrtek. Prek izbora iz poezije bo predstavljena zanimiva in hkrati žalostna pot tega velikana svetovne poezije. Celan, ki se je rodil v Bukovini, tako kot tudi pesnica Rose Ausländer, od katere si je za Fugo smrti izposodil sintagmo črno mleko, je med vojno doživel dve okupacijski oblasti, rusko in nemško, ter okusil oba totalitarizma, nacističnega in komunističnega. Celana je za vse življenje zaznamovala travmatična izkušnja med vojno, v delovnem taborišču je izgubil tudi oba starša, vse to pa se je zrcalilo v njegovem pesniškem delu. Sloviti ameriški esejist, filozof in pisatelj George Steiner je nekoč izjavil, da je Paul Celan "skoraj zagotovo največji evropski pesnik iz obdobja po letu 1945".

Literarna glasova Argentine
Eden največjih latinskoameriških prozaistov pa je brez dvoma argentinski pisatelj Julio Cortázar, ki je posebno pozornost pritegnil z nelinearnim romanom Ristanc iz leta 1963. To zajetno eksperimentalno mojstrovino, ki je pred kratkim izšla v ponatisu pri založbi Beletrina, je mogoče brati na različne načine. Pisatelj sam je predlagal branje prve knjige v običajnem zaporedju, za drugo knjigo pa navaja zaporedje 73., 1., 2., 116. poglavje itn. O tem, kako je nastajal roman in kakšni so bili odzivi, govorijo Cortázarjeva pisma. Poslovenila jih je Vesna Velkovrh Bukilica, tako kot tudi roman, ki že leta slovenske bralce seznanja z literaturo Latinske Amerike, leta 2004 pa je za vrhunske prevode prejela Sovretovo nagrado za prevajalske dosežke. Nekaj pisem Julia Cortázarja smo izbrali za oddajo Spomini, pisma in potopisi, ki jo na Arsu predvajamo vsako nedeljo popoldne.

Cortázar pa ni edini argentinski avtor, čigar besedam lahko v nedeljo prisluhnete v literarnem programu 3. programa Radia Slovenija. Nedeljski Literarni nokturno bomo namreč posvetili poeziji velike argentinske pesnice Alejandre Pizarnik, in sicer izboru pesmi iz dvojezične knjige Cantora nocturna/Nočna pevka, za katero sta prevode prispevala Nada Kavčič in Miklavž Komelj. "Alejandra je pisala Poezijo, da bi upravičila svojo prisotnost in odsotnost, da bi odpravila okoliščine, ki se jim ni mogla izogniti; da bi izginila iz same sebe in se spet pojavila, za vedno, v spominu na svoje izginotje," je o poeziji Alejandre Pizarnik med drugim zapisal venezuelski ustvarjalec Yucef Merhi.

Slovenska pisateljica in medicinska sestra Mara Hus
V nedeljo zvečer bomo predstavili tudi pisateljico Maro Hus, ki jo danes malokdo pozna. Rodila se je v kmečki družini 24. novembra 1990 v Sežani, pot jo je nato zanesla v Ljubljano in pozneje v Beograd, kjer se je izšolala za medicinsko sestro. Službovala je v Makedoniji in Bosni, kjer so jo leta 1944 v Banjaluki ubili Nemci. Mara Hus je revijalno objavljala črtice, izdala pa je tudi avtobiografski povesti, ki sta v slovensko literaturo prinesli popolnoma novo ozračje. Ob 120. obletnici rojstva Mari Hus posvečamo oddajo Literarni portret, ki jo je pred desetimi leti pripravila Vida Curk.

Maister in Slomšek
Mara Hus se zaradi različnih vzrokov ni trdno zapisala na slovenski literarni zemljevid, pač pa na njem najdemo domoljuba, ki nista znana samo po svojih literarnih delih, temveč slovita predvsem po drugih dejanjih. Prvi je general Rudolf Maister, ki je s svojimi borci leta 1918 obranil severno mejo. Dan Rudolfa Maistra od leta 2005 praznujemo 23. novembra, v ponedeljek se ga bomo zato spomnili v Literarnem nokturno. Maister je gojil ljubezen do knjig in predvsem poezije. Pesmi je začel pisati že zgodaj, v četrtem razredu gimnazije, za življenja pa je objavil dve pesniški zbirki. V prvi s preprostim naslovom Poezije iz leta 1904 je opazna močna sled realizma, tudi Aškerca, v drugi, objavljeni leta 1929 z naslovom Kitica mojih, pa se je tematsko dotaknil človekovega gorja in velike vojne. Izbor pesmi iz zadnje zbirke so v radijsko obliko prelili leta 2004, takrat jih je interpretiral dramski igralec Aleksij Pregarc, ki je pustil pečat v novogoriškem in tržaškem gledališču.

Drugi primer dejavnega domoljuba, ki je pisal tudi beletristiko, pa je Anton Martin Slomšek. 220. obletnico rojstva tega slovenskega škofa, pesnika in pisatelja bomo počastili z odlomkom iz njegove zgodbe Blaže in Nežica v nedelskej šoli. Slomšek, ki ga je papež Janez Pavel drugi razglasil za blaženega, se je rodil leta 1800, torej istega leta kot pesnik Prešeren. Predan je bil skrbi za slovenski jezik, njegov največji, zgodovinski dosežek pa je bila premestitev sedeža škofije iz Št. Andraža v Maribor; v okviru mariborske škofije je združil skoraj vse štajerske Slovence. Slomšek je veliko pisal. Verjetno so najbolj znane njegove pesmi, izmed teh je marsikatera ponarodela, objavljal pa je tudi povesti za otroke in vzgojno-poučna dela. Posebno pozornost si med njimi zasluži delo Blaže in Nežica v nedeljskej šoli iz leta 1842, ki ga je avtor namenil za poučevanje v nedeljskih šolah. Ob zgodbi o dveh osirotelih otrocih, ki ju nedeljska šola usmeri v znanje in življenjsko srečo, je mogoče v knjigi najti tudi učno gradivo in didaktične zgodbe. V zadnjem poglavju Človek si sam srečo seje, ki ga prinaša četrtkov Literarni nokturno, boste slišali, kako se zgodba Blažeta in Nežice srečno konča, seveda v izvirnem Slomškovem zapisu, starinskem, pa vendar popolnoma razumljivem za današnje uho.

Poklon mestu Maribor
Tako kot življenje Antona Martina Slomška, je s Štajersko povezana tudi usoda Janeza Švajncerja, pisatelja, ki je svoje ustvarjalne moči usmeril v opisovanje Štajerske, njenega podeželja in mest; prav mestu Maribor je posvetil trilogijo, ki jo sestavljajo romani Prelom, Somrak in Svitev. Švajncer se je rodil 27. novembra pred sto leti v delavski družini in verjetno je prav zato izostril čut za socialne teme. Še ena značilnost njegovega opusa je opisovanje medčloveških odnosov, več o njegovi pisavi pa lahko izveste v torkovem Literarnem večeru na Prvem.

Pesem o norosti
Sobota pa prinaša glas sodobne literature, ki zrcali čas, ki ga živimo, skrajno nenavaden, skrajni čas, ki sproža najrazličnejše premisleke o življenju in smrti. Eden takih, pesniških, je novejša, daljša pesem z naslovom Pesem o norosti. Napisal jo je slovenski književnik Franjo Frančič, ki je mladost preživljal v vzgojnem zavodu, kjer se je izučil za galvanizerja. Leta 1979 je v Ljubljani diplomiral na Fakulteti za socialno delo. Po končanem študiju se je od leta 1979 do 1986 preživljal s priložnostnimi deli, potem pa je postal svoboden kulturni delavec. Franjo Frančič je prejel veliko nagrad in priznanj. Za roman Domovina, bleda mati, ki je verjetno njegovo najbolj znano delo, je leta 1986 prejel nagrado zlata ptica, a jo je odklonil. Za njegovo pisavo je značilen poseben, samosvoj jezik, ki je pravzaprav preplet dveh slogov – verizma in liričnosti. Z verizmom poskuša čim prepričljivejše upodobiti resnično življenje, z liričnostjo pa izraziti delež sanj in hrepenenja v njem. Eno njegovih najnovejših pesmi lahko slišite v sobotnem Literarnem nokturnu; "pesem norosti, pesem pozabe, ki se izgublja tam nekje v pozlati pozabe", bo interpretirala dramska igralka, redna članica ansambla SNG Drama Ljubljana Vanja Plut.