Orglice so žepno glasbilo, ki jih poznajo povsod po svetu. Le imenujejo jih različno. Podobno tudi pri nas. "O orglicah govorimo, kadar gre za ljudsko glasbilo, kadar se uporablja v ljubiteljske namene, kadar želimo zabavati ali tako mimogrede kaj zaigrati. Ko pa govorimo o koncertnem nastopu, jih imenujemo ustna harmonika." Tako nekako je dilemo med orglicami in ustno harmoniko na predstavitvi svoje knjige Od ljudskega glasbila do koncertnega inštrumenta razložila avtorica Darja Korez-Korenčan.

Naša kolegica, novinarka in urednica v Uredništvu oddaj o kulturi, avtorica oddaje Opus, se je lotila raziskave fenomena orglice oziroma ustna harmonika. In to prva. O tem glasbilu oziroma inštrumentu pravzaprav še ni bilo narejene nobene tehtne raziskave. Obstajajo sicer zapiski, obstajajo raznorazni bilteni, kakršen je tisti, ki ga izdajajo ob že tradicionalnem orgličarskem festivalu Ah, te orglice v Mokronogu, to pa je tudi vse. "Pred dvema letoma sem se kot novinarka in urednica TV Slovenija udeležila mednarodnega festivala ustne harmonike v nemškem mestu Trossingen," pravi avtorica knjige, ki nam predstavlja kratko zgodovino tega inštrumenta, njegov razvoj, delovanje in različne vrste, ki jih danes ponuja trg po svetu, v nadaljevanju pa se posveča zbiranju in urejanju materiala, ki priča o uporabi ustne harmonike ali orglic pri nas. Morda kot zanimivost; v Trossingenu domuje tovarna znamenite harmonike Hohner, kjer izdelujejo tudi ustne harmonike, katere zastopstvo za slovenski trg podpisuje družina Avsenik. "Tam je nastopila tudi naša zasedba Sorarmonica, hkrati pa sem imela na tem festivalu možnost spoznati številne izvajalce z vseh koncev sveta. Vse bolj sem ugotavljala, da je ustna harmonika lahko celo koncertni inštrument, na katerega je mogoče igrati prav vse zvrsti, od ljudske glasbe do klasike, bluesa, džeza in celo rocka."

Kaj sploh so orglice? Ustna harmonika? Ali celo ustne orglice, kakor jih v svoji knjigi Osnove glasbene akustike iz leta 2011 imenuje Bruno Ravnikar: "Imajo niz prenihavajočih jezičkov, ki so v parih po dva pritrjeni na nosilne ploščice, te pa na posebno predelno steno z ustreznimi kancelami. Če pihnemo zračni curek v kancelo, bo zanihal le tisti jeziček, ki ga curek potisne v režo. Ko pa z usti vdihnemo zrak iz kancele, bo zanihal nasprotni jeziček. Tako daje ena kancela dva različna tona, enega pri pihanju in drugega pri vdihavanju zraka."

Darja Korez-Korenčan ugotavlja, da je njihova razvrstitev v določene skupine pravzaprav zelo zapletena in da si strokovnjaki niti niso enotni, ali sodijo orglice med orgle in so kot take pomanjšana verzija orgel ali sodijo med harmonike, ki pa je precej mlajši inštrument od orgel. Toda ker so orglice le domače ime za ustno harmoniko, je mnenja, da gre pri ustni harmoniki v resnici "za harmoniko, inštrument, katerega korenine segajo daleč na vzhod, h Kitajcem, v čas dinastije Šang". Gre za drugo tisočletje pred našim štetjem, kjer so poznali glasbilo šeng. "Inštrument sestavlja serija v skupno skledo vpetih, različno dolgih bambusnih piščali z vanje vgrajenimi nihajočimi jezički," zapiše Korez-Korenčanova, ki se v nadaljevanju sprehaja še skozi predelavo in vdelavo tega inštrumenta v orgle, omeni pa tudi praktičnost in hkrati ekonomičnost tega inštrumenta, ki je na veselicah in zabavah nadomeščal večje število godcev na različnih inštrumentih. Da pa orglice niso le ljubiteljsko glasbilo, ki ga ob samotnih večerih v roke vzamejo kavboji iz filmov Yohna Forda, zaporniki v Alcatrazu pa pastirji na pašnikih, priča dejstvo, da so za orglice pisali skladbe tudi veliki koncertni skladatelji: Igor Stravinski, Sergej Prokofjev, Alban Berg, Darius Milhaud ...

Kaj pa pri nas? Vemo, da jih uporabljajo kantavtorji, da so del inštrumentarija, ki ga uporabljajo etno zasedbe, da obstaja orgličarski orkester Sorarmonica pod vodstvom Vladimirja Hrovata, poleg že omenjenega festivala v Mokronogu pa obstaja tudi begunjsko srečanje orgličarjev. Orglice so razširjene po vsej Sloveniji, pa vendar najbolj na Dolenjskem in Gorenjskem. Darja Korez-Korenčan ima o tem svoje mnenje: "Pomembno je, da nekdo začne okrog sebe zbirati tiste, ki imajo podoben glasbeni okus in se zanimajo za isto glasbilo. Na Dolenjskem je bil takšno gonilo Lojze Peterle s svojimi orglicami, na Gorenjskem pa seveda Avseniki, ki so ves čas poleg harmonike na meh gojili tudi zanimanje za orglice in jih občasno vključevali tudi v svojo zasedbo. Na Štajerskem so kot ljudsko glasbilo prednjačile predvsem trstenke, no, najbolj siva lisa je Primorska, ki prisega na razne piščali in istrski meh."

Knjiga, ki je izšla pri JSKD-ju, velja za "prvo knjigo o ustni harmoniki pri nas" in je kot taka izvrstna osnova, vir podatkov in urejenih materialov ter zapiskov o orglicah oziroma ustni harmoniki, ki bodo morda spodbudili še koga, da se bo tega inštrumenta lotil še bolj sistematsko in še bolj metodološko. Po drugi strani pa nagovarja tudi vse tiste, ki menijo, da so orglice glasbilo, ki sodi na veselice, zasebne zabave, na koncertne odre pa ne sodijo. Navsezadnje se je nedolgo tega tako menilo tudi o harmoniki. Da o tem, da orglic ne učijo v glasbenih šolah, niti ne govorimo. Darja Korez-Korenčan s svojo knjigo upa, da se bo tudi na tem področju kaj premaknilo.