Boris A. Novak je svoj obsežen pesniški, dramski, prevajalski in literarno-teoretski opus kronal z epom, ki predstavlja njegov opus magnum. Delo z naslovom Vrata nepovrata obsega tri knjige. Dve bosta še izšli, prva – Zemljevidi domotožja – pa je že na naših knjižnih policah. Njena ključna beseda je spomin. Z obujanjem spomina poezija iztrga preteklost pozabi in daje človeškemu življenju dostojanstvo in pečat brezčasnosti. V Zemljevidih domotožja zaživijo usode posameznikov, predvsem zgodovina pesnikove rodbine, hkrati pa gre za svojevrsten portret 20. stoletja. Obujanju spomina na svoje prednike, ki so se znašli v burnem zgodovinskem metežu 20. stoletja, se je avtor posvetil že v dramski kroniki Vojaki zgodovine in v pesniški zbirki Mala osebna mitologija, tokrat pa je to tematiko še razširil in poglobil. Zgodbe o pesnikovih prednikih, njegovem otroštvu, odraščanju in sodobnem času zaživijo v 46 spevih, razdeljenih v tri zvezke, pri čemer je knjiga zasnovana prostorsko – geografsko. Sprožilni moment potovanja skozi čas so različna prizorišča – pokrajine, mesta, ulice, hiše, vse do zaporov, bolnišnic in grobov. Po teh prizoriščih nas kot asociativni povezovalni element različnih oseb v različnih časih vodijo prevozna sredstva – od konkretnih, kakršni so denimo otroški vozički, ladje, vlaki, pa vse do metafizičnih – to so med drugim čas, zgodovina in zgodba. Pretanjena struktura povezuje različne usode v celoto, v tisto, kar pesnik imenuje "radost, groza, vse človeški svet". Gre za prvi pravi epos v slovenski književnosti, v katerem pesniška beseda s poglobitvijo, večplastnostjo in lepoto videnja zaobjame celovitost sveta.

Poetičnost je značilna tudi za prozo Dušana Šarotarja. Njegov četrti roman nosi naslov Panorama. Žanrsko je večplasten, lahko bi ga opredelili kot avtobiografijo, dnevnik, potopis ali roman toka zavesti, še najbolj pa ga označuje beseda potovanje. Prvoosebni pripovedovalec, pisateljev alter ego, se poda na pot in išče ustvarjalni mir za pisanje. Pot ga vodi od Irske prek Belgije do Sarajeva, hkrati pa vedno globlje v lastno notranjost. Pisateljev glas se prepleta z glasovi njegovih prijateljev, sopotnikov, tujcev, emigrantov, iskalcev doma. V romanu ima močan simbolni pomen oko, ki lebdi nad geografskimi pokrajinami in notranjimi pokrajinami v človeku in briše meje med časi in prostori. Zgodovina in sedanjost, bolečina brezdomstva in izzivi novih začetkov, vprašanje jezika kot resničnega doma, potovanje kot sinonim za hrepenenje ali pa kar življenje samo – vse to se je zlilo v Panoramo, roman resnične umetniške zrelosti.

Poetičnost postavlja v ospredje v svojih pripovednih delih tudi pisatelj Dušan Šarotar. Panoramo bi lahko opredelili kot avtobiografijo, potopis, dnevnik ali roman toka zavesti, še najbolj pa ga označuje beseda potovanje.