Na razstavi, ki jo bodo odprli danes ob 19.00, bodo v Centru za domoznansko dejavnost in specialne humanistične zbirke Mestne knjižnice Ljubljana predstavili nekaj svojega dragocenega in redkega gradiva, katerega dostopnost je omejena, knjižnica pa ga je dolžna primerno varovati in hraniti, so sporočili iz ustanove, kjer je takšno gradivo predvsem predmet zanimanja različnih strokovnjakov in raziskovalcev, manj pa je v širši javnosti govora o njihovih izsledkih in pomenu te literature.

Gradivo bodo skušali ovrednotiti in približati z več vidikov ter znotraj različnih kontekstov – zgodovinskega in duhovnozgodovinskega, slovstvenega, leposlovnega, sociološkega in seveda tudi bibliofilskega – ali pa vsaj namigniti nanje, pravijo.
Od baroka do preporoda na Slovenskem
Razstava se v velikem deležu pokloni obdobju baroka na Slovenskem: letos namreč zaznamujemo 300. obletnico smrti znamenitega slovenskega pridigarja Janeza Svetokriškega in 300-letnico izida Dolničarjeve ljubljanske kronike Epitoma Chronologica (1714). Poleg zbirke slovenskih pridig Svetokriškega Sacrum promptuarium (1691-1707) predstavljajo še druge slovenske baročne pridigarje - Rogerija Ljubljanskega in Jerneja Basarja. Več prostora so namenili tudi Bukvicam sv. roženkranca (1682) in Matiji Kastelcu, ki odpira obdobje slovstvenega preporoda na Slovenskem.

Ne manjkajo niti sočasna dela ljubljanskih učenjakov in operozov, ki so pisali nemška ali latinska dela. Ta večinoma pripadajo knjižničnemu najstarejšemu, "podedovanemu" fondu predhodnice Slovanske knjižnice - najprej magistratne in pozneje predvojne javne mestne knjižnice. Tu sta zlasti Janez Ludvik Schoenleben in Valvasor. Knjižnica namreč hrani glavnino izvirnih Schoenlebnovih del, od katerih izstopa zlasti veličastna Carniolia antiqua et nova (1680-81), vsebinska predhodnica Valvasorjeve Slave vojvodine Kranjske (1689).

Na začetku 18. stoletja, v zadnjih desetletjih baroka, so začele izhajati prve publikacije, ki so se z desetletji v slovenskem prostoru utrdile v dolgoletno kulturno tradicijo: bodisi da je šlo za tradicionalne nabožne zvrsti, ki so že od samega Trubarja dalje skušale tudi opismenjevati, bodisi da je šlo za poučne in uporabne tiske, ki so prvotno vzniknili iz duha razsvetljenstva. Take so najstarejše izdaje Nove kranjske pratike, ki je pri nas izhajala od leta 1726.

Zanimivi pričevalci duha in časa
Konec 19. in na začetku 20. so najširšo mogoče populacijo pismenega prebivalstva dosegali še drugi književni, zabavni ali uporabni tiski. Danes se je nekaj od te v preteklosti samoumevne množične produkcije ohranilo le nekaj maloštevilnih primerov. Igrajo pa vlogo zanimivega pričevalca duha in navad nekega časa. Ker nanje prepogosto pozabljamo ali jih preskočimo, kot so prepričani v knjižnici, so tudi njim namenili nekaj prostora. Z njimi želijo tudi opozoriti na široko zasnovo časopisnega ali knjižnega tiska 19. in zgodnjega 20. stoletja, ki ga Slovanska knjižnica dobro pokriva. Mednje spada tudi Slovenski spisovnik ljubavnih in ženitovanjskih pisem (1909).

Druga gradiva 19. stoletja so prvotiski slovenskega leposlovja, ki se v pravem pomenu besede tedaj šele začenja. Med njimi najdemo skoraj vse kanonske leposlovne prvotiske. Pri izboru se niso mogli odreči najžlahtnejšim izvirnim publikacijam slovenskega Parnasa iz tega časa. Tu so izvirne Prešernove Poezije z lastnoročnim podpisom, pa mlada Cankar in Župančič.

Razstavljajo še nekaj domačih "posebnežev", ki svojo posebnost kažejo na različne načine: največ prostora so namenili najstarejših knjig v knjižnici, Herbardi Aurspergy baronis ... vita et mors, latinskemu življenjepisu Herbarda VIII. Turjaškega, ki je z letnico 1575 ena prvih kadar koli natisnjenih knjig v Ljubljani. Tu so še redkosti ali unikati, ki so jih bolj ali manj naključno našli pri bibliotekarskem delu. Po natančnem pregledu so jim vzbudile nemalo čudenja, saj skrivajo nekatere nadvse zgovorne podrobnosti.

Razstavo sta pripravila in oblikovala Kristina Košič Humar in Pablo Juan Fajdiga, na ogled bo do 30. oktobra.