Po daljši bolezni je v nedeljo v urgentnem centru v Beogradu umrl srbski pisatelj in prevajalec David Albahari, je po pisanju tujih tiskovnih agencij sporočila družina.

Leta 1978 je izšel njegov prvi roman Sudija Dimitrijević (Sodnik Dimitrijević), objavil pa je skupaj 13 knjig zgodb, 14 romanov, pet zbirk esejev in dve knjigi za otroke. Njegove knjige so prevedene v 21 jezikov, tri od tega tudi v slovenščino: izbor zgodb Besede so nekaj drugega (Aleph, 2007), roman Vaba (Cankarjeva založba, 2008) ter roman Götz in Meyer (2013, Cankarjeva založba).

Prevedel je tudi številna dela ameriških, britanskih, avstralskih in kanadskih avtorjev, med njimi Saula Bellowa, Thomasa Pynchona, Vladimirja Nabokova in Margaret Atwood, za svoje knjige pa je prejel več mednarodnih nagrad, leta 2012 tudi nagrado vilenica.

Med mednarodnimi nagradami tudi vilenica
Za Opis smrti je leta 1982 prejel Andrićevo nagrado, za Pelerino nagradi Stanislava Vinaverja in Branka Čopića, za Vabo pa cenjeno nagrado NIN za najboljši roman leta 1996. Roman Pijavke (Pijavice) je dobil nagrado mesta Beograd. Albahari je prejel tudi nagrado narodne knjižnice Srbije ter mednarodni nagradi balkanika in Most-Berlin. Že v letih 1996/97 je založba Narodna knjiga izdala njegova izbrana dela v desetih knjigah.

Leta 2012 je na mednarodnem literarnem festivalu Vilenica prejel nagrado vilenica, predsednik žirije Andrej Blatnik pa je njegovo pisanje označil kot "prozo sprememb in praznine". V njej je, kot je zapisal, veliko nedorečenega, prepuščenega bralcu. Temu namreč Albahari na pripovednem krožniku ne postreže z vsem, ampak ga stalno postavlja pred prekoračevanje mej in zapolnjevanje vrzeli, česar pa ne počne le z znotrajbesedilnimi izraznimi sredstvi, ampak tudi z izbiro kontekstov.

Blatnik je v utemeljitvi nagrade poudaril, da so vojne v nekdanji Jugoslaviji povlekle veliko ločnic, tudi v Albaharijevem pisanju. Če je bil v kratki prozi iz svojih prvih knjig mojster zamolka, prikazovanja resničnosti skozi opise praznin in tišin, v novejših knjigah od Vabe (1996) dalje pisanje spremlja iskanje smisla pisateljske dejavnosti, samospraševanje, ki je poprej v njegovem opusu nastopalo skozi odmerjeno samoironijo.

Otrok brezdomstva
David Albahari se je rodil leta 1948 v Peći na Kosovu, leta 1973 pa je izšla njegova prva knjiga, zbirka zgodb Porodično vreme (Družinski čas). Med letoma 1973 in 1994 je delal v uredništvih več beograjskih ter novosadskih revij in založb, pisal pa je tudi članke za revijo Geist. V poznih osemdesetih letih je Albahari začel prvo uradno peticijo za legalizacijo marihuane v Jugoslaviji. Od jeseni 1994 do 2012 je živel v Calgaryju v Kanadi, nato se je preselil spet v Srbijo.

Sožalje izrazila tudi predsednik in premierka
Ob novici o smrti sta po pisanju srbske tiskovne agencije Tanjug sožalje pisateljevi družini, prijateljem in ljubiteljem njegovega dela izrekla srbska premierka Ana Brnabić in predsednik Aleksandar Vučić, ki je na Twiterju pisatelja opisal kot "enega kultnih ustvarjalcev naše literarne scene, čigar dela so vedno pritegnila nerazdeljeno pozornost bralske javnosti".